Na mednarodnih konferencah PEN že od leta 1980 velja tradicija »praznega stola«, na katerem so fotografije v tistem trenutku zaprtih pisateljev, je v uvodu okrogle mize povedala predsednica Slovenskega centra PENIfigenija Simonović. Na pogovoru o zaprtih pisateljih sta se ji pridružila še avtor nedavno izšle knjige Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporihAndrijan Lah in slovenska prevajalka in publicistka Alenka Puhar, ki je velik del svojega raziskovanja posvetila »zamolčanim temam«.
Nepopoln seznam
Lah je motivacijo za raziskovanje našel med svojim dolgoletnim sodelovanjem pri pripravi leksikona Slovenska književnost. »Nekateri avtorji, kot sta Žarko Petan in Ljubo Sirc, so o svojih dnevih za rešetkami pisali knjige. Drugi, denimo Gregor Strniša, niso o tem nikoli rekli ali zapisali nič, zato je toliko težje najti več podatkov o njihovi izkušnji,« je povedal. V svoji knjigi je zbral dovolj podatkov za 64 avtorjev; med njimi pet avtoric, denimo Ljubo Prenner in Mileno Mohorič. Sedem avtorjev, ki jih je Lah vključil v raziskavo, je še živih (Veno Taufer, Drago Jančar…), a raziskovalec se, kot pravi, zaveda, da je njegov seznam nepopoln.
Ključni sodni procesi, ki so zajemali pisatelje, so bili Nagodetov (Pavla Hočevar, Angela Vode…) in dachauski procesi (Igor Torkar, Ludvik Mrzel), pa tudi Bitenčev proces (Radivoj Rehar…). Izstopa še vprašanje informbirojevcev po letu 1948, ki so jih množično zapirali in pošiljali na Goli otok in v druge jugoslovanske kaznilnice. Lah navaja, da je bila posebej tragična usoda Milene Mohorič: »Komunisti so najprej zaprli njenega moža Vladimirja Premrla in sina, nato pa še pesnico, ki je kasneje neozdravljivo duševno zbolela.« Na Golem otoku je več let preživel tudi Vinko Möderndorfer, pa Ludvik Mrzel, ki je svojo zgodbo povedal Branku Hoffmanu, ta pa jo je uporabil pri pisanju romana Noč do jutra.
Zavezani molku
Alenka Puhar se je posvetila drugi plati iste medalje – ljudem, ki so bili o svoji izkušnji prisiljeni molčati. Sirc in Vitomil Zupan naj bi, ker nista podpisala dokumenta o molčečnosti, tik pred odhodom iz zapora tvegala življenje. »A molku niso bili zavezani samo (nekdanji) zaporniki, ampak tudi vsi drugi,« pravi Puharjeva, ki je prepričana, da je molka, neizgovorjenih besed in »negativnega prostora« v slovenski literaturi ogromno. Za primer navaja nedavno izšlo delo Domov Aljoše Furlana, sina obsojenca v Nagodetovem procesu Borisa Furlana.
O komunistični represiji in avtoritativnosti se uradno ni smelo govoriti, kar dokazuje tudi prva izdaja leksikona Slovenska književnost (1982), v kateri ni skoraj nikjer, niti pri Zupanu ali Danetu Zajcu, zapisano, da sta bila zaprta. »Zgovorno je, da pa pri Kardelju, ki bi ga sicer sploh stežka obravnavali kot pisatelja, najdemo zapisano, da je bil v zaporu. Četudi precej manj časa kot drugi.« Avtorica se je dotaknila še izmuzljive uredniške politike Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, po njenem je bilo namreč strojenega premalo, da bi se slovenska polpretekla zgodovina bolje raziskala.
Puharjeva je obudila čase, ko so bili pisalni stroji dragi, avtor pa je za nakup potreboval prav posebno dovoljenje pristojnih društev. »Veliko ljudi si je stroje izposojalo, s čimer je lastnik stroja veliko tvegal, oblast je nadzorovala celo serviserje,« je povedala avtorica, ki se spomni, da so še konec sedemdesetih let oblasti strogo nadzorovale tudi pisalne stroje novinarjev.
