Poleg očitne podlage v ustavi, lastne vojske, močne policije, usposobljenosti vsakega posameznika v delanju z orožjem v smislu splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite, je bila Slovenija leta 1991 dejansko zrela za osamosvojitev, kot sem že večkrat zapisal v Dnevniku. Za to je, na žalost nekaterih, bivši »totalitarni« sistem poskrbel.

Je pa tu treba omeniti tudi druge varnostne varovalke, ki so onemogočale JLA, da bi kar tako delovala proti lastnemu narodu oziroma da bi ena od republik lahko zlorabila JLA v svoje koristoljubne namene. Gre za strukturo JLA. Zopet bom poudaril, da nisem noben znanstvenik in vseved, vendar pa lahko napišem svoje ugotovitve.

Vedno sem trdil in bom vedno, da se je vojna v Sloveniji začela z izhodom največje tankovske brigade z Vrhnike. Ko je odšla na bojni pohod po Sloveniji, jo je bilo skoraj nemogoče spraviti nazaj za ograjo, vendar nam jo je s pomočjo pogajanj uspelo.

Brigada je bila sestavljena iz treh tankovskih bataljonov. Dva bataljona sta bila redna, tretji rezervni in vpoklican v času vojne. Poveljnik prvega je bil major Danilo Radovanović (sicer Srb) in je bil uporabljen za najpomembnejšo operacijo, zavzetje Brnika; posledice so bile v trzinski bitki in bitki za Brnik, kjer je bilo več mrtvih, ranjenih na obeh straneh in zajetih vojakov JLA. Poveljnik drugega je bil Makedonec, major Marko Bojkovski, ta bataljon pa je bil uporabljen šele 2. 7. 1991 proti Logatcu. Res je uporabil strelno orožje pri rušenju barikad, vendar smrtnih žrtev ni bilo.

Tretji bataljon je bil rezervni bataljon, tehnika je bila konzervirana. V miru je bil poveljnik major Rasim Imamović, ki je v okviru brigade in rednega dela skrbel za tehniko in usposabljanje rezervistov. To pomeni, da je bilo moštvo popolnjeno s tankisti Slovenci, Vrhničani, ki bi bili mobilizirani na podlagi mobilizacijskega dokumenta »koordinacije mobilizacije«, ki se je hranil na občinskem oddelku za Ljudsko obrambo na Vrhniki. Po mobilizacijskem dokumentu bi poveljevanje bataljona prevzel Vrhničan, major B. Š.

No, tu je že bila ena od težav, da je morala JLA popolnitev brigade oziroma tretjega bataljona opraviti z moštvom, ki so ga nekaj dni pred vojno s helikopterji pripeljali iz Skopja. Da je bila težava še večja, je prvi dan vojne, v jutranjih urah, v TO prestopil prav Rasim Imamović, poveljnik bataljona v miru, po nacionalnosti Musliman, ki se je odločil, da proti slovenskemu narodu ne bo streljal. Podobno je bilo z rezervisti partizanskih enot; ali mislite, da bi se slovenski rezervisti domačini borili proti samemu sebi? V ta namen je morala JLA pripeljati na Vrhniko moštvo iz Niša.

Ne razumem pa, zakaj niso bili ti mobilizacijski dokumenti uporabljeni in rezervisti partizanskih enot in tankovske brigade vpoklicani v enote TO. Marsikdo od teh častnikov je bil močno užaljen, saj so menili, da jim nekdo ni zaupal. Jim je bila preprečena obramba domovine, se sprašujem? Je bilo pa še kar nekaj drugih preprek, saj so bili častniki brigade po več let na Vrhniki, se poročili s Slovenkami, si ustvarili družino, dom, in ko je general Popov ukazal rušenje vitalnih objektov na Vrhniki (občino, policijo in infrastrukturo), so se temu ostro uprli.

No, ta moj prispevek zagotovo ni v bonus tako imenovanih samooklicanih edinih osamosvojiteljev, vendar je tako bilo. Slovenski narod je namreč sam sebe osamosvojil, družbena klima mu je pa v tistem trenutku stala ob strani, česar pa za Katalonce ne morem trditi.

Vid Drašček, Vrhnika