Ne smemo pozabiti, da je obširno dokazno gradivo tri stopnje rednih sodišč prepričalo glede krivde obtožencev, specializiranih za kazensko pravo, da je obsodba avstrijskega dela hudodelske združbe dokaz, da je podkupnina prišla prek avstrijsko-slovenske meje, kjer pa je izginila »na neznanem kraju ob neznanem času v neznanih žepih«, da nekateri ne znajo pojasniti izvora premoženja.

Za avstrijsko sodišče so zadeve jasne: v sodbi so opredelili višino podkupnine, komu v Sloveniji je bila izročena in komu namenjena. Slovensko ustavno sodišče pa se je opredelilo za »višje standarde« varovanja človekovih pravic v kazenskem postopku, očitno pa ni uspelo najti argumentov za oprostilno sodbo (kljub zaskrbljenosti za usodo »prvaka« opozicije!), temveč je zadevo vrnilo v novo sojenje, pri čemer je bilo jasno, da bo zadeva zastarala, posebno še, ker je eden od ustavnih sodnikov v ločenem mnenju zapisal »navodilo«, kako je treba razumeti določbe o zastaranju kazenskega pregona.

Tako je država danes soočena z zahtevami po odškodnini. Seveda je postopek formalnopravno končan, dejansko pa je ostal vsebinsko nedokončan in ob tem, da so obtoženci in nekateri njihovi botri povzročili zastaranje, je skrajno nemoralno zahtevati kakršnokoli odškodnino. Državni organi prijazno ponujajo poravnavo, namesto da bi sprožili postopke za odvzem premoženja nepojasnjenega izvora ali vsaj za plačilo davkov na to premoženje. Iz zgodovine boja proti kriminalu vemo, da je bil na primer celo Al Capone obsojen zaradi utaje davka, in ne zaradi drugih kaznivih dejanj.

Tudi SDS objestno toži državo za odškodnino v zvezi s Patrio – od koga bo pa država zahtevala povrnitev oziroma odškodnino za stomilijonska oškodovanja, ki so jih povzročili esdeesovski »kadri«, na primer v Delu Revijah, Luki Koper, Intereuropi, NKBM in še kje?

Jože Florijančič, član Društva SRP