Liberalci so poveličevali njegov umik iz duhovniškega poklica pri komaj 42-letih, ko je pri ljubljanskem županu Hribarju sprejel delo občinskega arhivarja, klerikalci pa so se ob to liberalno čaščenje Aškerca spet po svoje spotikali. Veliko črnila je bilo prelitega zlasti ob njegovem pogrebu. Liberalna stran je namreč menila, da bi moral biti zaradi tega, ker da se je odrekel križu, Aškerc pokopan civilno, ter udrihala čez cerkev, katere predstavniki so mrtvecu v roke potisnili križ in rožni venec ter opravili cerkveni obred. Pogrebni sprevod čez Ljubljano je bil dolg dva kilometra, domnevno sestavljen pretežno iz samih naprednjakov.

Anton Aškerc

Danes ponoči ob pol 2. uri je v deželni bolnici umrl pesnik Anton Aškerc. Odkar ga je pred nekaj dnevi zadela kap, je bil le malo pri zavesti. Zdravniki so upali, da mu rešijo življenje, a kruta usoda je obrnila drugače. (…)

V dobi tega sistematičnega preganjanja in ubijanja je Aškerc šele do dobra spoznal bistvo klerikalizma, spoznal je grdo zlorabljanje vere, ki se godi. Uklonil se pa ni. Premeščali so ga, trpinčili so ga, a on se ni vdal, on ni zatajil svojega prepričanja in je ostal zvest samemu sebi. Konec teh velikih bojev je bil, da je moral v najlepši moški dobi popustiti duhovniško službo. (…)

Klerikalni fanatizem mu tudi v Ljubljani ni prizanesel. Ljubljanski škof Jeglič je začel preganjati Aškerca zaradi nekaterih, v »Ljubljanskem Zvonu« priobčenih pesmi. (…)

Slovenski narod, 10. junija 1912

Klerikalna surovost.

Včerajšnji »Slovenec« je o zadnjih trenotkih pesnika Aškerca napisal tudi to le: »Od pol 12. ure ponoči do pol 2. ure zjutraj so se iz bolnika izvijali tako strašni glasovi, da je bilo strežnic groza. To strašno kričanje je trajalo do pol 2. ure zjutraj, ko so bolniku pretresujoči pokliki zamrli na ustih.« – Beležimo enostavno ta dokaz klerikalne srčne finosti ter samo želimo, da bi pisec gori citiranih ciničnih surovosti laglje in mirneje umiral, kakor pokojni pesnik.

Slovenski narod, 11. junija 1912

Anton Aškerc.

Ljubljansko liberalno časopisje je ob mrtvaškem odru pokojnega pesnika napisalo par opomb, katerih lažnjivost moramo samo pribiti, ker nam prepoveduje pieteta ožigosati njih zlobni namen. Liberalni listi hočejo s temi lažnjivimi podatki označiti postopanje zastopnikov katoliške cerkve proti pokojnemu pesniku – duhovniku za borniranost in barbarstvo in skušajo po stari navadi postaviti pesnika kot žrtev njegovih predstojnikov. (…)

Učiteljski list »Dan« poveličuje pokojnega kot pesnika in glasnika »Svobodne misli«, ki je bil prevelik duh, da bi ostal v ozkih mejah katoliške misli. To so otročje fraze, zapisane tja v en dan od ljudi, ki nimajo niti pojma o resnosti in globokosti krščanstva! (…)

Slovenec, 11. junija 1912

Truplo Antona Aškerca

so danes ob 4. uri zjutraj dvignili v dež. bolnici ter je pripeljali v Narodni Dom, kjer je ležalo danes na mrtvaškem odru in odkoder se je ob 5. uri popoldne vršil pogreb k sv. Krištofu v rakev »Pisateljskega društva«. Cerkvena opravila so opravili oo. frančiškani, v katerih fari je Narodni Dom. O zadnjih trenotkih pesnika Aškerca se naše poročilo potrjuje. Smrtni boj je bil tako hud, da strežnici nista mogli vztrajati v sobi in sta poklicali dr. Ješeta in strežaja, ki je potem bil pri bolniku do smrti. V bolnico so Aškerca pripeljali brez vsake spodnje ali zgornje obleke, zavitega samo v rjuho. Usmilil se ga je strežaj, ki je bolniku dal svojo srajco, katero je imel tudi mrtvec na sebi. Toliko v pojasnilo liberalnim kričačem, ki upijejo šele ob – Aškerčevem grobu. Razen treh prijateljev ni Aškerca nihče obiskal, do smrti se ni nihče zmenil zanj. (…)

Slovenec, 12. junija 1912

Anton Aškerc

Smrt ni vendar nič drugega, kakor povratek v naročje prirode. Misel na smrt spravi lahko človeka trenotno v slabovolje. (…)

To je bistvo misli, ki jih je nekega jesenskega večera razlagal Anton Aškerc s tisto elementarno poštenostjo, ki je bila tako značilna zanj, ki ni nikoli ničesar skrival in ni nikoli izrekel nazorov, o katerih bi ne bil v dušo prepričan.

Pogreb se je vršil včeraj ob 5. popoldne. (…) Po ulicah, koder se je premikal sprevod, je bilo zbranih gotovo 20.000 ljudi. Po vseh teh ulicah so bile trgovine v znak sožalja zaprte. Mestni stražniki so bili v gala-uniformah. (…)

Na zadnji poti je spremil pokojnega pesnika en frančiškanski pater. Po izvršenih cerkvenih obredih je pater odšel, na kar so se vršili poslovilni govori. (…)

Slovenski narod, 13. junija 1912

Resnica o Aškerčevem pogrebu.

Vedno večji je krog, ki ponavlja isto, zakar je bil ob Aškerčevi smrti »Slovenec« opsovan od ljudi ozkega obzorja, majhne duše in praznega srca. Sedaj pišejo tudi drugi, da je ves pomp ob Aškerčevem pogrebu hotel zakriti le tisto, kar so na Aškercu s svojim postopanjem zakrivili – sami liberalci. (…)

Kako ostudna tragikomedija se je odigrala ob Aškerčevi smrti za pazljivega opazovalca! Ne govorim tu o njegovih nasprotnikih, ki so ostali tudi po smrti tega moža dosledni. A neopaženi, zaničevani, zasmehovani, zavračani in duševno umorjeni pesnik je bil, kakor hitro je bil mrtev in nikomur ni bil več na poti, »predmet srčnih ovacij«, bi pisali žurnalistje. (…)

Grdo so postopali z živim človekom. Ali mislite res, da ste s cvetlicami, črnimi zavesami in preprogami, razsvetljenimi ulicami, lovorimi venci itd., s katerimi ste počastili mrtvo truplo, poravnali ves svoj neizmerno veliki duševni dolg; poplačali tisoč ur preganjanja, zatiranja, preziranja, žalenja? ... (…)

Hudo je to očitanje: Farizeji in hinavci so uprizorili ob Aškerčevem pogrebu ostudno tragikomedijo!

Slovenec, 10. septembra 1912

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si