Bosanski bukvalista, avtor pronicljivih pripomb na twitterju

Večni Monty Python

»Velik vpliv so imela name dela, ki sta jih ustvarili znamenita angleška skupina Monty Python in naša Top lista nadrealista. Moja največja želja je, da bi se v živo srečal s katerim od montypythonovcev, če se že z nadrealisti ne morem.«

»Moje prvo srečanje z družbenim omrežjem je bilo pred sedmimi, osmimi leti. Še v času, ko je bil facebook luksuz in so se tipi s tem lahko postavljali pred puncami: 'Hej, jaz sem Nedžis in imam svoj profil na fejsu.' 'Ma, ne seri!' 'Majkemi.' Danes so drugi časi. Vsaka sirota iz moje vasi je na facebooku. Toda vas je velika, ima trideset hiš. Kar se tiče twitterja, šele leto in pol uživam v lepotah tega družbenega omrežja. No, da bo jasno, na twitter sem šel samo zaradi seksi objav, ki so na facebooku prepovedane, in da vidim, kaj bo kakšna znana oseba pametnega povedala tu gor. Torej, jaz pridem na facebook, glavni frajerji gredo na twitter, jaz pridem na twitter, oni gredo na instagram. Potem sem si rekel, pa kaj bi sploh sledil tem znanim ljudem po družbenih omrežjih, če sem lahko sam eden izmed njih. (smeh) In tako, nekaj mi je padlo na pamet, pa sem napisal, pa potem se mi je spet nekaj utrnilo… In tako, korak za korakom. Danes me spuščajo prek vrste, ko kupujem cigarete.«

»Velika težava je sovraštvo, ki je zelo prisotno na družbenih omrežjih. Popolnoma podpiram zakon, ki bi to nadzoroval in sankcioniral. Tudi sam sem prejel številne grožnje na internetu. Med njimi so sporočila, ki so za normalno pamet težko berljiva, kaj šele, da bi kaj takega normalen človek pisal. Mislim, da je sovražni govor na internetu velika težava predvsem za najmlajše. Ko neki najstnik v začetni fazi svojega raziskovanja spletnih vsebin naleti na to sovraštvo, mu postane to nekaj sprejemljivega, se mu enostavno vgradi v način razmišljanja. Internet je postal otrokom šola in ni načina, s katerim bi ga od njegove uporabe odvrnili. Zato je zelo pomembno, kakšne so vsebine, ki jih konzumira. Predstavljajte si mladega človeka, ki ni najbolj spreten z besedami in nima razvitih fizičnih sposobnosti. Njegovo okolje ga ne ceni, iz njega se norčujejo in zateče se na internet. Tam najde neke igrice, v katerih je uspešen. V njih pobije po 10.000 ljudi na dan. Njegovi možgani so vsak dan po več ur zaposleni s pobijanjem. To mu postaja normalno. Ob tem bere razne hujskaške zapise, kdo vse nas ogroža v realnem življenju, koga je treba spraviti s poti…«

Vse ni črno

»Njihova težava je v tem, da me ne razumejo, tudi ko bi me hoteli razumeti. V tem jim težko pomagam.«

»Jah, saj ljudje se imajo tudi radi. Ni vse tako črno. Človek je bitje, ustvarjeno za ljubezen in sovraštvo. Ljubezen je močnejša, a tudi sovraštva je lahko ogromno. S sovraštvom se ljudje hranijo. Kolikor ga je, ga je preveč.«

»Mislim, da v težkih trenutkih pride na površje razum. Zavemo se, kaj je najbolj pomembno. Šele takrat ugotovimo, da so nekatere stvari nebistvene. Čeprav, če se ozremo v preteklost, na situacijo na Balkanu – sosed bo vedno nekaj naredil. Ali ti bo pomagal ali pa ti bo zažgal hišo.«

»Najprej, čeprav se govori o treh entitetah, v BiH imamo distrikt Brčko in dve entiteti, čeprav se stalno ponavlja zgodba o treh entitetah, ampak pustimo zdaj to. Vaše vprašanje, ali lahko Bosna obstane, se mi zdi malo smešno. Njej to uspeva že od pamtiveka. Skoznjo prehajajo razna ljudstva, okupatorji, razni sovražniki… in umirajo, le Bosna na veke diha na Balkanu. Nekateri od zavojevalcev so tudi kaj pustili za sabo, kakšno cesto, na primer.«

Duet Nele in Magnifico

»Ma, kako bo lažje, 'bolan'!? Pri nas se v glavnem ne ve, ne kdo pije ne kdo plača. Vsi pa imajo nekaj skupnega, to je strah. Vsi se nečesa bojijo. Politiki niso neumni in ta strah izkoriščajo v svoj prid. Izkoriščajo ljudstvo. Ampak, navsezadnje, ljudje si to tudi zaslužijo. Na politiko so jezni, vendar imajo takšno, kakršni so sami. Oni jih izberejo in so potem z njimi nezadovoljni. Politiki niso sami od sebe prišli na oblast. Ljudstvo jih je izvolilo. Raje dajo glas nekomu svojih s kriminalno preteklostjo kot nekomu, ki bi bil pošten in izobražen, a ni 'njihov'. Ljudje podpirajo sebi podobne in zdaj smo tam, kjer smo. In potem se sprašuješ, kako se je to lahko zgodilo. Najhuje je, da človek živi v strahu in sovraži. To znajo nekateri politiki dobro izkoriščati. Ljudje v bistvu sami sebi krojijo nekakšen svet, ki jim ne ustreza, zaradi katerega so nesrečni. Poglejte na primer, v Srbiji so gladko izvolili Vučića, a po družbenih omrežjih je priljubljena muza dežurnih kritikov. Prav je, da so ljudje kritični, toda takšna pljuvanja po legitimno izbranih predstavnikih naroda gredo še čez mejo duhovitosti. Ni ravno na meni, da ugotavljam, ali predsednik Vućić dela prav ali ne, glede na to, da nisem državljan Srbije, vendar vedeti morate, da je Srbija izgubila nekaj visokih funkcionarjev na zelo brutalen način.«

»V glavnem se pri nas o Sloveniji govori v superlativih. Tudi glede humorja imate zelo smešne zadeve, ki bi vam jih zavidale tudi nekatere velike humoristične nacije. Na primer, tudi vi, Franci Kek, imate na youtubu nekaj zelo zanimivih skečev, ki me zelo spominjajo na sarajevske Nadrealiste. Vaš Magnifico je zame enak kot Nele Karajlić. Predstavljajte si duet Nele in Magnifico… Pri vas je tudi Branko Đurić. Slovenija ni le smučanje in sankanje, to je država, ki ima vse, da bi postala uspešna Jugoslavija v malem, če to že Bosni ni uspelo. V idealni prihodnosti vidim sebe v vasici pod Alpami, pred staro brunarico in ob meni krava čokolade milka. To je zame idila. Slovenija je zame idealna država za življenje. Če se vrnem v Bosno, so tu vici realnost. Srečate se s tipom, izmenjata si nekaj dovtipov, smejeta se, strašno vama je smešno, a potem, ko se razideta, pomislite, pa saj to ni smešno, to je naše življenje. Lahko je smešno v sosednjih državah, če pa bi to življenje živeli, se ne bi smejali.«