Boris Gulko, prvak Sovjetske zveze in ZDA

Boris Francevič Gulko je bil rojen leta 1947 v vzhodnonemškem Erfurtu, a se je družina kmalu preselila v Moskvo. Kot mnogi po vojni rojeni sovjetski šahisti je imel razmeroma počasen razvoj, saj so bili najboljši turnirji namenjeni prvi sovjetski garnituri. Redke priložnosti je brez izjeme izkoristil. Na prvenstvu države je prvič zablestel leta 1975: zaostal je le za Tigranom Petrosjanom. Postal je velemojster in dobil vabilo na močan turnir na Kubi. Gladko je zmagal. Leta 1977 je brez poraza osvojil prvenstvo Sovjetske zveze. Čeprav je bil že med elitno dvajseterico svetovnega šaha, so vabila na turnirje birokrati odrejali drugim, kar je vse težje prenašal. Leta 1978 so ga tako namesto v Las Palmas poslali v Nikšić. Nerad je odpotoval in dosegel uspeh kariere!

Počilo je po neuspešni olimpijadi v Buenos Airesu: za edino drugo mesto v zgodovini (zmagali so Madžari) so Sovjeti našli krivca v Gulku. Z ženo Ano Ahšarumovo, ki je bila tudi prvakinja SZ in pozneje ZDA, sta zaprosila za selitev v Izrael. Bilo je dve leti po odhodu Korčnoja, Spaski je že živel v Parizu. A par se je krepko uštel: dovoljenja nista dobila dolgih sedem let. Šele s prihodom Gorbačova je sistem toliko popustil, da sta smela zapustiti državo. Medtem je Gulkov šah nazadoval, svetli trenutki so bile le zmage proti Kasparovu.

Ko se je ustalil v ZDA, se je krivulja obrnila navzgor. Vabila so deževala, zmage pa tudi. Čeprav je imel že čez 40 let, je še dolgo igral kot mladenič. Leta 1994 je osvojil naslov ameriškega prvaka in pet let pozneje dodal še enega. Še na prelomu tisočletja je bil med prvo svetovno petdeseterico in tako izdatno nadoknadil siva sovjetska leta. Danes je 70-letni Boris Gulko iskan trener, pa tudi kolumnist; marsikaj ima namreč povedati tudi izven šaha.