Špela Petrič in Miha Turšič k projektom, kot so Liminalni agenti, pristopata vsak s svojega zornega kota, a ju zanima podobno – prek umetniško-znanstvenih postopkov iščeta možnosti vzpostavljanja odnosov z rastlinskim, živalskim ali tehnološkim drugim, ki ne bi temeljili na privilegiranju »človeškega«.
Špela Petrič tako raziskuje medsebojne vplive med človekom in rastlino. V dvajseturni akciji v sklopu projekta Skotopoeza je umetničina senca z zastiranjem svetlobe pri kaleči kreši povzročila podaljševanje stebel in rumenenje listov, njej pa se je zaradi dolgotrajnega sedenja posedala hrbtenica; oba fizična pojava sta ji dokaz o medvrstnem srečanju.
Človeško in rastlinsko vrsto je še intimneje združila v projektu Fitateratologija, v katerem je soustvarila križance med človekom in rastlino: v inkubatorjih je s pomočjo biotehnoloških postopkov ustvarila rastlinske zarodke, njihovo rast pa spodbuja s svojimi, iz urina pridobljenimi spolnimi hormoni, ki »zelene zarodke« obveščajo o umetničini prisotnosti, slednji pa v odziv nanje razvijejo svojevrstno obliko.
Algoritmi so samo eden od nas
»Razmišljati o spočetju skozi človeško je povsem drugače kot o tem razmišljati skozi živo,« ob tem opozarja Miha Turšič, ki je z avtorico sodeloval pri projektu becoming.a(thing). Zasnovala sta ga kot kongres stvari, ki druga drugo opazujejo in proizvajajo (ne)smisle. V njunem participativnem semiotičnem laboratoriju lahko v soboto sodeluje kdor koli – našel se bo v družbi enakovrednih človeških, digitalnih, algoritmičnih in tehnoloških akterjev, ki bodo vabljeni k skupnemu tvorjenju pomena.
Kot razlaga Turšič, je »edini način, da spoznaš metabolizem algoritma, da mu daš nekaj pojesti in opazuješ, kaj proizvaja. Ko opazuješ delovanje algoritmov v družbi, hitro vidiš, da so tudi oni pristranski. Naučeni so zgolj iz nekega bazena, ne pa iz vseh hkrati. Algoritmi so samo eden od nas, saj smo tudi mi pristranski.«
Zadošča čudenje
Razstavo dopolnjujeta še umetničin projekt Naval Gazing, v katerem se ukvarjala z vzpostavljanjem odnosa med morskimi entitetami, človekom in morjem. Gre za umetniški stroj, ki potujoč po morju postopoma postaja platforma za žive organizme, ki stroj prerastejo in naposled potopijo. Arhitektura, ki ostane, ni namenjena človeku, temveč morskemu živemu.
Skupaj sta se avtorja odpravila še v raziskovanje umetnosti v vesolju. Voyager je manifestacija živega (ne človeka), vanj pa je instaliran algoritem, ki zajema podatke iz okolja. A prihodnost ju ne zanima, iščeta le načine, kako raziskovati odnose in biti pri tem čim bolj nepristranska. »Umetnost raziskuje kvalitete pristranskosti, ne da bi jih izkoriščala v svoje dobro. Rezultatov ne uporabljaš, čudiš se, ko se fenomen pojavi, in to je dovolj.«
Queerovski film
Švedska umetnica Anna Linder se na Mestu žensk predstavlja z dvanajstminutno filmsko instalacijo Kurbazaspermo (Spermwhore), ki je del širše umetniško-znanstvene raziskave queerovskega filma. »Omejitve delovnega procesa v akademskem svetu so me precej ovirale, a takrat se je zdel privilegij, da mi projekt financira göteburška univerza,« je povedala lezbična režiserka na pogovoru ob odprtju. »Nihče ni rad v predalčku. A ko sem prvič slišala eno pionirk lezbičnega filma Barbaro Hammer reči, da je lezbična režiserka, mi je to ogromno pomenilo. Le tako si lahko tudi navdih za druge.«
Nevidne družinske vezi
Njen eksperimentalni film tematizira željo po otroku v družbi, kjer to, kdo lahko ima otroka in na kakšen način, narekujejo heteroseksualni odnosi. »Govori o queerovskem telesu, ki si želi reprodukcije. Ta želja pa je spregledana celo v queerovski teoriji, ker naj bi bila preveč heteronormativna.«
Opozarja, da nas v primeru reprodukcije naša neusmiljena telesa skrčijo zgolj na biološki ali družbeni spol, medtem ko hrepenenje po otrocih ni omejeno na naše telo. »Zdaj sicer s partnerico pričakujeva že drugega otroka, a pred tem sem več let trpela, ko sem želela zanositi. O razširjenih queerovskih družinah in nosečnosti ne govori veliko filmov, še manj je takih, ki govorijo o doživljanju osebe, ki otroka ne nosi.«
Da bi opozorila, da je mogoče zmožnost nosečnosti podariti, deliti in se je lotiti skupaj, je želela Anna Linder vizualizirati nevidne vezi queerovske družine, v tem primeru partneric in njunih donatorjev. Uporabila je tehniko snemanja super 8, ker je v temnem prostoru lahko ujela premikajočo se svetlobo, ki potuje po »telesu, ki ne pripada le eni osebi, ampak je večje, družinsko telo«. Moderatorko Jasmino Šepetavc je tovrstna taktilnost v filmu spomnila na podobne mehanizme v delih prej omenjene Barbare Hammer, a ta ni bila neposreden navdih za avtorico. »To je zgolj zgodba o moji družini.«
