V prid živinoreji je tudi vsebina pri prehranskih nasvetih, kjer z izbranimi besedami prepričujejo potrošnike o nujnosti mesa. Brez njega, pravijo, se ne da doseči zdrave, uravnotežene prehrane in apelirajo na pomanjkanje beljakovin. Da to ni res, kažejo podatki vsebnosti beljakovin v posameznem živilu. Vse snovi je mogoče v zadostni količini dobiti tudi na povsem rastlinskem jedilniku. Naj bo naštetih nekaj primerov vsebnosti beljakovin (na 100 gramov živila) po publikaciji Nutrition Value of Food (2002, US Dept. of Agriculture), primerljive vrednosti pa navajajo tudi druge: kuhana govedina: 32 g; dušen piščanec: 31 g; polnozrnati pšenični kruh: 12 g; orehi 24 g. Če se v jedilnik vnese dovolj beljakovinsko bogatih rastlinskih živil (žita, stročnice, ajda, oreški, gobe itd.), je bojazen o neadekvatnem jedilniku brezpredmetna, kar velja za vse snovi. S tem soglašajo nekatere verodostojne organizacije, denimo pozicija Ameriškega dietetičnega združenja je, da so ustrezno načrtovane vegetarijanske in veganske diete adekvatne tudi za športnike, nosečnice, otroke in adolescente (Position of the American Dietetic Association, Jurnal of ADA, julij, 2009).
Favoriziranje živinoreje ni najboljša usmeritev še zavoljo dveh pozicij ministrstva (http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/): zagotavljanja prehranske varnosti in varstva okolja z ukrepi zaradi podnebnih sprememb. Deloma mu je treba dati prav, ker spodbuda lokalne pridelave in potrošnje hrane res lahko pripomore k varstvu okolja, saj cena uvoza hrane iz oddaljenejših držav zajema tudi določeno količino toplogrednih plinov, pri lokalni hrani pa so poti distribucije krajše. Lokalna pridelava in zanašanje potrošnikov nanjo lahko povečujeta prehransko varnost. Bi pa lahko ministrstvo naredilo še veliko več, če bi raje razmišljalo o preusmeritvi slovenskega kmetijstva k obsežnejši rastlinski pridelavi in k opuščanju živinoreje, tako bi bilo (še) bolj konsistentno, saj je živinoreja je v luči prehranske varnosti in varstva okolja kontraproduktivna.
Prvi vzrok za to je, da sodi med glavne vire onesnaževanja s toplogrednimi plini. Podatki so različni, vsekakor pa resni. Institucija FAO ocenjuje, da so rejne živali vzrok za 14,5 odstotka vseh izpustov toplogrednih plinov sveta (Major cuts of greenhouse gas emissions http://www.fao.org/news/story/en/item/197608/icode/), saj so stranski produkt prebave, količine se pri intenzivni živinoreji še potencirajo. Ena krava izloči nekaj sto kilogramov metana na dan poleg drugih toplogrednih plinov. Drugi vzrok kontraproduktivnosti je, da daje živinoreja manjši izkoristek hrane, torej je glede prehranske varnosti manj zanesljiva. Poenostavljen primer: če se na enem hektaru eno leto pasejo tri krave, se lahko pridela denimo 0,59 tone mesa (po letaku How much meat Oklahoma Dept. of Agriculture, Food and Forestry, https://www.oda.state.ok.us/food/fs-cowweight.pdf), pri čemer ni upoštevana morebitna dodatna krma. Na enem hektaru pa se da na leto pridelati okoli 20 ton krompirja ali 4 tone pšenice, lahko še več (SURS, V letu 2014 na slovenskih njivah pridelali več kot za polovico več koruznega zrnja in krompirja kot v letu 2013, http://www.stat.si/StatWeb/News/Index/5110).
Smiselna bi bila spodbuda ministrstva k preusmerjanju živinoreje v obsežnejšo rastlinsko pridelavo, namesto da zatrjuje o »odvisnosti« človeškega organizma od živinoreje, ki se ji namenja več vsebine in se z njo povezuje pri financiranju. Rastline dajejo višje pridelke, v primeru vremenskih nevšečnosti tudi manjše izgube in manj onesnažujejo okolje, živinorejski izdelki pa niso nujni. Morda bo v prihodnosti veliko vremenskih ekstremov, ki bi zdesetkali pridelke, torej bo država nekoč morala o tem razmišljati in ukrepati, če si prizadeva za prehransko varnost.
Uroš Cerkovnik, dipl. inž. kmetijstva, 1000 Ljubljana
