Neumno ravnanje slovenskega predstavnika, ki je sodeloval s tribunalom, je bilo vzrok, da so Hrvati enostransko zapustili postopek arbitraže in ga razglasili za neveljavnega. Tudi izjave zunanjega ministra Karla Erjavca o ocenjevanju, kako se postopek odvija v našo korist, niso bile umestne in samo on ve, zakaj je pohitel z nastopanjem v medijih. Arbitražni tribunal je nadaljeval delo brez prisotnosti predstavnikov Hrvaške ob stalnem ponavljanju teh, da sklepa tribunala ne bodo priznavali. Vsebina sklepa ter obnašanje in ravnanje Hrvaške so bili odklonilni in izrazito enostranski, ravno nasprotno od stališča Slovenije, ki je predmetni sklep sprejela kot za obe strani obvezujočega.

Zastavljati pa se pričelo vprašanje, kakšna je strategija Hrvatov, in začelo se je ugibanje, »kaj je še pravno dopustno in primerno«. Ali bo konkretno EU dopustila, da Hrvaška ne spoštuje sklepa in gre karavana dalje. No, če že EU ni imela dovolj hitrega in učinkovitega argumenta, da prepriča Hrvaško o potrebi, da spoštuje omenjeni sklep, pa je ta nadaljevala s pridobivanjem zaveznikov, nastop premierja Plenkovića, ki je v svojem govoru predstavil stališče do sklepa arbitražnega tribunala o meji med Hrvaško in Slovenijo, pa je pospremil konsenz o nestrinjanju večine političnih strank v RH s sklepom arbitraže. In s presenetljivim predlogom o ukinitvi arbitražne komisije kot oblike za rešitev sporov v mednarodnem pravu, ki bi jo nadomestili z bilateralnim reševanjem. Vsebina, način in okolje, kjer je bil Plenkovićev govor predstavljen, so presenetili vse po vrsti.

Kako bi omenjeni govor lahko vplival na nadaljevanje odvijanja obmejnega spora? Ali je sklep, takšnega, kot je, sploh mogoče uresničiti? Plenkoviću je uspelo sicer lokalni spor o meji, vsaj kar zadeva število poslušalcev v ZN, za krajši čas »obarvati« globalno. Kakšne bodo posledice in za koga, kdo je pridobil in kdo izgubil?

Poseganje Plenkovića v institut mednarodnega prava, češ da naj »arbitražo nadomesti bilaterala«, so – kar ne preseneča – pozdravili tudi nekateri v Sloveniji. S sosedi se do zdaj nismo bili sposobni dogovoriti niti tega, da bi ob evropskih nogometnih tekmah ostali gledljivi kanali, ki pokrivajo te prenose. Premier Plenković je tako očitno uvidel nedoslednost sklepa, ki ne odloča o tem, kako konkretno bosta državi uresničili zapisano. Brez načrta implementacije sklepa in sankcij za tistega, ki hoče ovirati uresničitev sklepa, je čisto vseeno, kako je sklep opredelil spremembe. Sklepi o spremembah in o tem, kdo, kako in kdaj bodo uresničeni, so nepogrešljiv del takega dokumenta.

Prvo napako v tem procesu so skratka zagrešili slovenski amaterji, ki niso vedeli, kaj se sme pogovarjati po telefonu in javno, posledice tega pa so jasne; in drugo je zagrešil Plenković z zavračanjem arbitraže, ko gre za odpravo sporov med državama. Če bi trenutno stanje v sporu med državama želeli predstaviti z izrazi v nogometu, so si Hrvati s tem zabili avtogol in je rezultat ob polčasu tekme izenačen na 1:1. V Sloveniji si je oddahnilo kar nekaj govorcev, ki so nekaj ur po razglasitvi sklepa arbitraže pohiteli z ocenami sodbe, da je Slovenija dosegla pričakovano, nedolgo zatem pa jih ni bilo več slišati, kot da gre za amnezijo. Če pa so že ocenjevali, kaj je Slovenija s tem dobila, se niso mogli izogniti temu, da so uresničitev sklepa zavijali v desetletne časovne ovojnice.

Prepričan sem, da je le malo odgovornih politikov in še katerih, ki vedo, kako naj bi sklepe arbitraže tudi uveljavili. Avtogol, ki so si ga zabili sosedje, je povzročil, da je med državama v sporu spet status quo. In priložnost, da se zadeve vsestransko spremenijo.

Matjaž Vouk, Ljubljana