Ob letošnjem jubileju so v Biotehniškem izobraževalnem centru Ljubljana, bolj znanem kot BIC, izdali kar dva zbornika. Prvega so posvetili zgodovini, drugega pa aktualni ponudbi in delu. In čeprav prvi zajema sedemdeset let, je drugi približno enake debeline, saj eden izmed največjih šolskih centrov v Sloveniji na treh lokacijah pokriva različna področja, poleg tega pa poudarja realno učno okolje.
Po šolskih hodnikih v pisani stavbi med botanični vrtom in Špico tako vsako jutro zadiši po svežih žemljah in piškotih. Ob Ižanski cesti imajo namreč poleg učilnic še šolsko pekarno in slaščičarno, v katerih testo gnetejo učenci živilske šole. Kar uspešno nastane pod njihovimi prsti, pa še sveže ponudijo strankam v trgovinici KRUHarije in CUKRnije. Ovseni piškoti, soržični kruh, preste, kremne rezine in še marsikaj se najde v majhnem prostoru, ki je nastal zato, da dijaki spoznajo pot izdelkov od ideje do prodaje.
Sladke skrbi
BIC Ljubljana skupno izvaja devet srednješolskih programov in dva višješolska programa, s področja veterine, živilstva in prehrane, biotehnologije, naravovarstva ter gostinstva in turizma. Skupaj z udeleženci izobraževanja odraslih jih v tem šolskem letu obiskuje okoli 3500 dijakov in študentov, kar pa niti ni več nenavadno. Že nekaj let se lahko v šolskem centru, ki ga vodi Jasna Kržin Stepišnik, pohvalijo z višjim ali vsaj enakim vpisom v večino programov.
»Letos nas je presenetilo povečano zanimanje za program slaščičar, predvsem se zanj zanimajo dekleta, tu in tam kakšen fant,« je povedal koordinator projektov Boštjan Ozimek in pokazal, kako že širijo slaščičarsko delavnico. Trenutno praktični pouk poteka kar v treh izmenah, saj prostor ni bil načrtovan za tako velik vpis. »Ampak to so sladke skrbi,« je poudaril Ozimek. Kako pa si razlagajo nenadno zanimanje za slaščičarstvo? »Deloma je to zasluga slaščičarskih šovov. Poleg tega gre za deficitarni poklic, s katerim so povezane različne spodbude,« je pojasnil.
Živali jemljejo domov
V zadnjih dveh letih so opazili tudi večje zanimanje za program gostinstvo in turizem na njihovi višji strokovni šoli. To je po njihovem mnenju povezano s tem, da so izobraževanje še izboljšali z ureditvijo Centra kulinarike in turizma KULT316 v Šentvidu. V njem imajo šolski hotel, restavracijo, kavarno, vinsko klet in tudi šolsko mikropivovarno.
Na drugi strani je tradicionalno majhno zanimanje za program mesar, želeli bi si tudi več vpisa v programa naravovarstveni tehnik in pek, medtem ko morajo vsako leto zavrniti po več deset kandidatov za program veterinarski tehnik. Letos so znova brez težav napolnili tri oddelke, dijaki pa bodo že prihodnje leto opravili del praktičnega pouka v šolski veterinarski ambulanti. V sklopu šolske stavbe ob Cesti v Mestni log so namreč pred dvema letoma uredili pravo ambulanto za živali, ki je odprta za javnost, in zato dijaki spoznajo svoj poklic v realnih razmerah.
»Težimo k temu, da čim več dela opravijo sami. Seveda ne opravljajo dela veterinarja, saj se učijo za poklic veterinarskega tehnika. Pomagajo pri fiksacijah živali, po navodilu pripravljajo zdravila, čistijo kirurške instrumente, asistirajo med operacijami, uvajamo jih v delo s strankami,« je naštela veterinarka Nuša Schumet, ki je z dijaško pomočjo zelo zadovoljna. Učenci se zelo potrudijo tudi pri pomoči najdenim živalim, občasno jih celo vzamejo v oskrbo za konec tedna ali pa kar posvojijo. »Do zdaj so vse živali od nas odšle žive in zdrave. Dijaki so pogosteje tisti, ki jih nezavestne odnesejo iz operacijske sobe. Navadno tiste, ki pridejo prvič,« se je nasmejala mentorica, ki jo veseli delo z mladimi.
