Smart City prevajajo kot »pametno mesto«, tudi ljubljanska mestna občina, čeprav ni povsem jasno, kaj se z mestno pametjo v Ljubljani dogaja v času po »zeleni prestolnici«. Boljši prevod bi bil brihtno mesto. Pamet je res boljša kot žamet, a šele brihta vse porihta. Pametno mesto pomeni uporabo možnosti novih tehnologij. Pametni telefon ponuja možnosti, ki napravo za preprosto komunikacijo nadgradijo v taktično orodje. Pametno stanovanje se da računalniško programirati in upravljati: luči se zaradi varnosti prižigajo, kadar nikogar ni doma; ali pa se temperatura v stanovanju samodejno uravnava skozi vse letne čase. Če letni časi sploh še obstajajo, seveda. Pametno mesto, čeprav ne gre za natančno opredeljen program, opisuje nekaj podobnega. Tudi tu prevladuje računalniško vodenje procesov, kot so vsakovrstna gibanja z javnim in osebnim prometom vred, uravnavanje energetskih tokov v skladu z okoljskimi načeli, podpora mestnim javnim in infrastrukturnim gospodarskim službam in podobno. Nekaj tega v Ljubljani že poteka, četudi (pre)počasi, nekaj še bo. Razhajanje med možnostmi, ki jih lahko v novih tehnologijah prepozna in razvije le sproščena domišljija, in realnostjo pa je značilna težava zastarelih načinov upravljanja. Značilen primer je prepir o Uberju: prihodnost prevoza je v skupni uporabi vozil, ne pa v novih oblikah izkoriščanja ljudi.
Svetovalec Evropske unije in zdaj Kitajske Jeremy Rifkin je ob preučevanju posledic, ki jih prinaša samodejno računalniško upravljanje stvari, prišel do sklepa, da...