Gre za postavitev spominskega obeležja z dvema ploščama. Na levi je napis: »Iz Karlovice in njene okolice so v NOB 1941–1945 žrtvovali svoja življenja za svobodo domovine«, pod njim pa so navedena imena padlih borcev. Na desni plošči piše: »Žrtve vojnih in povojnih pobojev iz okolice Karlovice« in pod njim so imena teh žrtev. Obe plošči povezuje skulptura Primoža Trubarja z njegovim nagovorom: »Lubi Slovenci«. Ja, ljubi Slovenci, kaj ste počeli sami s seboj? Spomenik je bil postavljen iz pietetnih, ne iz političnih razlogov! To je razvidno iz nagovora župana Antona Zakrajška, ko je dejal, da si spomin »zaslužijo vsi naši sokrajani, sovaščani, prijatelji, sorodniki, ki jim je bila Karloviška dolina skupna, kjer so obiskovali isto šolo, jih je k molitvi klical isti zvon, so zapeli v isti gostilni, orali in kosili polja in doline teh gričev in senožeti«.

Iz njegovih besed si lahko predstavimo neizmerno tragedijo vojne in povojnega nasilja, ki je ločilo ljudi iste skupnosti na dva bregova. To spominsko obeležje je prvo na Slovenskem, ki ne sektaši med žrtvami vojne in z njo povezanih likvidacij. Lahko bi še dodatno povezalo to majhno skupnost, ki je bila sposobna sprave s preteklostjo in s samo seboj. Ampak ne! Sorodniki domobranskih žrtev se niso pritožili, ker so njihove žrtve napisane ob tabli padlih borcev, vi ste bili tisti, ki ste v dotlej mirno življenje skupnosti vnesli nemir in obudili (medvojno) sovraštvo s svojim nasprotovanjem taki rešitvi spominskega obeležja. Seveda podprti z izjavami ZZB NOV! Sklicevali ste se na človekove pravice – kot da jih nimajo tudi sorodniki domobranskih žrtev? Kakor je pieteta nedeljiva, so tudi človekove pravice in državljanske svoboščine – veljajo enako za vse.

Očitate mi, da nisem omenila Katoliške cerkve in izdajstev. Ali se vam ne zdi, da je v »enem časopisnem stolpcu« to nemogoče? Če bi brali moje tekste, bi vedeli, da sem o tem pisala velikokrat.

Na koncu svojega pisma mi predlagate, naj se lotim raziskovanja primera smrti Blaža Furjana. Ali vi raziskujete ta primer? Če da, potem imate pravico to isto »priporočati« meni, sicer gre za čisto demagogijo, kajti kako naj bi to raziskovali vi ali jaz? Za to so zadolžene in usposobljene državne ustanove! Pred časom sem javno zahtevala od države, da razišče smrt (najmanj) štirih žrtev sumljivih nesreč (sem jih tudi imenovala), pa ni bilo nobenega odmeva.

G. Jože Martini, vi pa – namesto da bi komentirali moje navedke iz Dokumentov ljudske revolucije (gre za dobesedne navedke brez narekovajev), ki potrjujejo mojo interpretacijo partijskega sektaštva – mirno zamenjate temo in mi podtikate, da zmanjšujem vlogo krščanskih socialistov in sokolov v OF, da sem trdila, da so vaške straže nastale »le zaradi partizanskega nasilja«, pa da za nastanek kolaboracije krivim izključno komuniste in tako dalje. Za konec me podučite o klerofašizmu in 2. evharističnem kongresu za Jugoslavijo leta 1935 v Ljubljani (Dnevnik, 2. oktobra). Dobro je, da človek, preden polemizira ali komu kaj očita, prebere kaj več kot zadnje objavljeno pismo v časopisu (recimo moj prispevek v št. 145/146 Nove revije iz leta 1994 z naslovom Katoliška akcija in ljubljanski evharistični kongres). Zato da se mu ne zgodi »strel v prazno«.

Gospa Polona Jamnik z Bleda je nekoč zapisala: »Želim si, da bi politika in mediji brez pompa zagrebli mrtve. Nič več. Samo to bi bilo zame pravo pietetno dejanje.« Izjava se je nanašala na pokop posmrtnih ostankov iz Hude Jame. Mrtve ljudi pokopljemo, živali pa zagrebemo. Z gospo, ki tega dvojega ne loči, ne bom razpravljala o ničemer.

Spomenka Hribar, Tomišelj