Slovenska osamosvojitev je imela svojo ustavno podlago, katalonska je žal nima. Seveda tudi nam sklicevanje na ustavo ne bi nič pomagalo, če ne bi bili sposobni z orožjem zavarovati svojih razglašenih novih meja, ko jih je zvezna oblast z vojsko skušala zavzeti. Šele s tem smo izsilili tuje posredovanje, tam pa je bila potem zelo pomembna tudi ta ustavna podlaga. Naslednja velika razlika: Slovenija se je osamosvajala iz takrat že razpadajoče zvezne države, tako da je kasneje mednarodna skupnost to priznala (in mi sprejeli) ne kot odcepitev iz zvezne države, ampak kot nastajanje novih držav iz razpadajoče zvezne države. In tretja, na katero je opozoril dr. Turk: pri nas je glasovalo za osamosvojitev skoraj 90 odstotkov vseh prebivalcev Slovenije, pri njih pa precej manj od polovice. Toda vse kaže, da bi se tam tudi na neoviranem, regularnem referendumu izid vrtel verjetno tam nekje okrog polovice. Kajti med nasprotniki osamosvojitve niso samo v Kataloniji živeči Španci, ampak tudi pomemben del samih Kataloncev. Kdor tega ne verjame, naj si o tem več prebere v zadnji številki Mladine.

Zato je katalonska vlada poskus osamosvojitve že doslej vodila bistveno drugače – in tudi zdaj ne napoveduje zasedbe novih državnih meja s svojimi policisti in cariniki, kar bi nujno vodilo v oborožen spopad, ampak očitno želi formalno razglasitev neodvisnosti uporabiti le kot pritisk na Španijo in EU, da bi dosegla pogajanja in miren prenos oblasti. Je kaj takega v dokaj stabilno organiziranem svetu sodobnih demokracij sploh možno pričakovati – ali pa so to le sanje naivnih sanjačev?

Prebujene nacionalne samozavesti nekega naroda sploh ni mogoče zadušiti – morebitna policijska, vojaška in ustavno-administrativna zadušitev katalonske že dosežene avtonomije pa bi lahko pomenila hkrati hud udarec tudi ekonomskim interesom in perspektivam tako Katalonije kot celotne Španije. Je za Španijo boljša perspektiva imeti soseda, s katerim mirno sodeluješ in trguješ – ali pod svojo oblastjo s silo obdržati zatrt in ponižan narod, torej gnojno rano, ki lahko postane kal razkroja celotne države?

Tega tveganja se očitno zavedajo oboji: Katalonci, ki pozivajo k pogovorom – španska vlada pa na začetku tudi še ni grozila z ustavno možnim posegom v katalonsko avtonomijo. Špansko ravnanje v nasprotni smeri, namreč uporaba brutalnega policijskega nasilja proti glasovalcem na referendumu, je okrepilo katalonsko stran v tem sporu. S tem (vendar v pravnem pogledu le s tem) je španska stran brez dvoma hudo kršila demokracijo, človekove pravice in s tem tudi načela EU.

Seveda je zelo žalostno, da so tudi za to skoraj vsi politiki v Evropi gluhi – toda bolj ko bo odpor temu pretirano posplošen, lažje se bodo nasprotniki katalonske osamosvojitve skrili za splošne fraze o spoštovanju pravnega reda in načel mednarodnega prava. Ideja o osamosvojitvi majhnega naroda iz velike večnacionalne države po mirni poti je v sodobnem surovem svetu krhka bilka, ki jo močni zlahka uničijo – razen če bodo uvideli, da bodo od tega tudi sami imeli več škode kot koristi. Glede na nesoglasja med Katalonci samimi zdaj te z referendumom že vzbrstele krhke bilke najbrž žal ne bo mogoče ohraniti pri življenju. Sledili bodo analize in prepiri, kdo vse je za to kriv in koliko, toda vsaj ideja sama je zdaj jasneje prisotna v evropski zavesti, z zagovori in z nasprotovanji, in morda bo kje drugje (ali kdaj kasneje v Kataloniji) tudi uresničena.

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče