Večinoma se vozijo s svojim spremstvom in najbolj vnetimi privrženci iz kraja v kraj z najrazličnejšimi prevoznimi sredstvi in se dobrikajo po večini peščici zbranih, najbolj radovednih. Sedanji predsednik pa se je namenil Slovenijo prehoditi po dolgem in počez kar peš, se ve, da ne sam, in se rokuje s tamkajšnjimi priložnostnimi mimoidočimi ter jim verjetno nameni kakšno posladkano.
Smo pač v času, ko zopet pričakujemo, da bo boljše kot že ničkolikokrat doslej. Rezultat pa je vedno in ponovno enak, torej slab, toda mi vedno znova volimo in potrjujemo iste ljudi v mislih in prepričanju, da ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Ta isti nam že desetletja in tudi več kot dvajset let na vsakih toliko let ponovno obljubljajo nebesa in medeno mleko, toda realnost je vsakokrat bolj grenka kot medena.
Ob vsem tem dogajanju, vožnji, pešačenju in še čem se mi nehote vsiljuje vprašanje, na čigav račun se vse to dogaja. Kdo plačuje vse te prevoze? Komu se izstavljajo računi in kdo jih poravnava? Ali kandidati, z izjemo upokojenke, za vsa ta potovanja in pešačenja izkoriščajo svoj redni letni dopust, kdo plačuje spremstvo, na primer varnostnike za sedanjega predsednika, kdo ga vozi na vsakodnevna pešačenja? Ali tudi vsi ti izkoriščajo svoj redni letni dopust? Ali predsednika na izhodiščne točke vozijo z njegovim ali državnim avtomobilom, kdo plačuje prevoze z avtobusom, kombiji in ne vem s čim vse še?
Ob vsem tem opravičljivem, pa tudi manj opravičljivem, da ne rečem nerazumljivem početju posameznikov se nehote vprašujem tudi, kako malo kritični in povsem nekritični so nekateri kandidati do sebe, da pristanejo na kandidaturo z na primer manj kot enim odstotkom možnosti izvolitve. Ali res v sebi nimajo nobenega ponosa, realne presoje in občutka, za kaj so sposobni in primerni?
Ko so se presledkoma pojavljala imena kandidatov, sem pri nekaterih pomislil, da so si zaželeli le svoje ime videti v medijih. Kasneje vložene kandidature so mi potrdile prepričanje, da v Sloveniji nimamo osvojenega niti najosnovnejšega kriterija, kdo je lahko predsednik države.
Nedavno me je predvajani posnetek po TV spomnil na izjavo vzornega predsednika Janeza Drnovška, ki je ob neki priliki rekel: »Pa ukinimo predsedniško funkcijo.« Vem, da to ni bilo tako mišljeno, toda če sedaj gledam, kako veliko časa ima sedanji predsednik za spoznavanje Slovenije, se mi vsiljuje misel, ali za funkcijo predsednika ne bi zadostoval štiriurni delavnik. Če ne, pa menim, da bi bilo primerno popraviti in dopolniti opis predsedniških del s pripisom, da k temu delu sodi tudi pešačenje po deželi.
Ne glede na to, da je sedanji predsednik Borut Pahor izjavil, da predsednik ni moralna avtoriteta, bi bilo verjetno mogoče ob tokratnem predvolilnem dogajanju po naši lepi deželi razmisliti o dopolnitvi opisa predsedniških opravil in funkcij z nekaterimi dodatnimi obveznostmi, o primernosti kandidatov pa se bomo tako in tako izrekli na samih volitvah.
Janez Turk, Dob
