V Dnevniku je v soboto, 7. oktobra 2017, pod zgornjim naslovom izšel izsek iz kolumne dr. Žige Turka, v kateri razlaga razliko med slovenskim in katalonskim referendumom za samostojno državo in zanika verodostojnost katalonskega referenduma. Strinjam se z gospodom Turkom, da smo mi v skladu z ustavo lahko izpeljali referendum, Katalonci pa nimajo te ustavne podlage. V svoji kolumni je pozabil zapisati, da smo mi lahko hvaležni Edvardu Kardelju, ki je kot pravičnik v ustavo zapisal, da narod, ki je prostovoljno pristopil eni državni skupnosti, ima pravico, da iz te skupnosti tudi izstopi. Ni sicer lepo zamolčati takšno dejstvo, ki ti ne gre v račun, ali ga enostavno ignorirati. Druge njegove primerjave slovenskega in katalonskega referenduma pa so veliko bolj sporne za pisca z doktorskim naslovom. Primerjava, da je pri slovenskem referendumu bilo kar 88 odstotkov vseh volilcev za samostojnost, pri katalonskem pa samo 37 odstotkov vseh volilcev, je nepravična. Zakaj se pri primerjavi izogiba drugim dejavnikom, ki so vplivali na rezultate referendumov?
Iz njegove kolumne lahko izveste, kako enostransko primerja referenduma. Oznanja nam: »Jugoslavija je bila komunistična diktatura, Španija je demokracija.« Ne upošteva pa, da je v tej demokraciji več kot 900.000 ljudi potrebovalo zdravniško pomoč, ker so se hoteli udeležiti referenduma in jim je policija to dejanje »odsvetovala«. Policija je zaplenila in uničila tudi 750.000 volilnih glasovnic in na silo zapirala volišča. Koliko ljudi je pri našem referendumu potrebovalo zdravniško pomoč, koliko glasovnic je bilo uničenih in koliko volišč je bilo nasilno zaprtih? To je treba primerjati.
Še moja skromna želja: naj nam v naslednji kolumni dr. Žiga Turk razloži, kako mu je uspelo v komunistični diktaturi oddati svoj glas za samostojno Slovenijo brez buške na glavi.
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
