Javni interes ni po našem prepričanju nič drugega kot pripravljenost države, da financira umetnost in kulturo iz davkoplačevalskega denarja. Ali drugače: kulturne dobrine je treba financirati kot javne dobrine, ker je to v javnem interesu. Ni namreč uspešne države, ki ne bi imela prodorne umetniške produkcije in kritične kulturne javnosti. To, koliko kulturnih dobrin – in katere – bo država financirala, pa je stvar odločitve. V središču našega predloga sta zato izboljšanje kakovosti odločitev o delitvi javnega denarja in povečanje učinkovitosti gospodarjenja z njim.
Menite torej, da je trenutni način odločanja o delitvi javnih sredstev neustrezen.Predvsem ni bilo nikoli jasno določeno, kaj je v javnem interesu. Sklicevanje nanj je bilo zgolj izgovor za ohranjanje obstoječih razmerij v kulturi in hkrati za nedejavnost tistih, ki bi morali skrbeti za ustrezno kulturno politiko. Javni interes se materializira skozi vsakokratno financiranje kulturnih izvajalcev, programov in projektov; toda to, ali smo dosegli cilje, ki smo si jih zastavili v njegovem imenu, ali smo torej vplivali na pomen in razvoj kulture, lahko ugotovimo samo z nenehnim preverjanjem. O tem, katere dejavnosti je utemeljeno podpirati z javnimi sredstvi, se moramo vedno znova spraševati; in ker je javni interes nekaj dinamičnega, tudi odločanje ne more biti vnaprej standardizirano in normirano, kakor napoveduje minister Peršak v svojem nacionalnem programu za kulturo.
Poudarjate pa tudi, da mora odločitve sprejemati politika – kar je marsikdo razumel kot odrivanje stroke.Če je kultura javna zadeva, potem mora biti zanjo odgovorna politika! Ta mora prevzeti skrb za njen razvoj, ne pa da prelaga odločitve in s tem odgovornost na razne strokovne komisije in svete zavodov, pri tem pa si v imenu avtonomije kulture umije roke. Vendar pa to nikakor ne pomeni zmanjševanja pomena stroke – gre za to, na kakšen način jo vključimo v odločanje. Pri nas imamo že zdaj nepregledno število strokovnih komisij, minister Peršak pa želi z ustanovitvijo posebne agencije za umetnost narediti še korak dlje v smeri predstavniškega modela, kjer bi odločitve sprejemali predstavniki strokovnih in stanovskih združenj. To, kar je za nas problem, vidi minister Peršak kot rešitev. Kultura bi v tem primeru še bolj postala notranja zadeva kulturnikov.
Kaj pa je narobe s tem?Predstavniki stroke imajo poleg strokovnih tudi svoje osebne interese – kar je sicer povsem legitimno, vendar se v trenutnem sistemu pri sprejemanju odločitev oboje meša do nerazpoznavnosti. Kakor si politika ne sme iskati alibija v komisijah, tudi ne smemo privoliti v to, da bi odločanje prepustili cehom, vse drugo pa normirali do skrajnosti. Tak birokratski samodelitveni model je danes, ko so javna sredstva za kulturo vse bolj omejena, pravzaprav poguben, saj lahko prinese samo dvoje: nadaljnje drobljenje sredstev in s tem nekakšno umiranje na obroke ali pa notranje boje kulturnikov za javni denar, skrite za dimno zaveso birokracije.
Kakšna je vaša alternativa?Namesto predstavniškega sistema predlagamo ekspertni model, kar pomeni, da je stroka v odločanje vključena v vlogi strokovnjakov, ne pa v vlogi predstavnikov kogar koli. Ali drugače: odločitev mora biti politična, kakovost te odločitve pa je odvisna od tega, kako dobro so pripravljene strokovne podlage.
Pa bo s tem rešeno tudi vprašanje omejenih sredstev?Če se nacionalni proračun za kulturo v nekaj letih zmanjša za četrtino, je jasno, da brez selekcije ne bo šlo, vprašanje je le, ali se bo zgodila na temelju kakovosti ali na podlagi klientelističnih povezav. Zato tudi ne more biti več bežanja od odgovornosti – s sedanjo »organizirano nedolžnostjo«, kjer se vsi izgovarjajo drug na drugega, je treba presekati.
So dobre strokovne podlage dovolj za kakovostno odločanje?Vsekakor je obveščenost prvi pogoj za kakovostno kulturno politiko; ministrstvo mora imeti na voljo podatke, analize stanja, za razdeljeni denar pa ustrezne evalvacije. Preden napoveduje – in to z neverjetno lahkotnostjo – novo zakonodajo, mora ugotoviti, zakaj se obstoječa ne uresničuje. Ravno tako bo kakovost odločitev večja, če bodo morali tisti, ki jih sprejemajo, določati prioritete. Soočanje različnih pogledov je namreč tisto, kar potrebujemo; zdaj imamo namesto dialoškosti dogovore pod mizo.
Veliko omenjate odgovornost, toda na kakšen način naj bi se kazala?Ko bo moral področni svetnik stopiti s svojo vizijo področja pred ministra in strokovno javnost, bo o njej tehtno premislil, saj jo bo moral zagovarjati. Ko bo minister imenoval direktorja zavoda, bo moral izbiro pojasniti svetu zavoda, v katerem bodo deležniki; to ni tako preprosto, saj lahko svet zavoda da veto na imenovanje direktorja in mora nato minister pred vlado in nacionalnim svetom za kulturo razložiti svojo odločitev. Če si izpostavljen, tudi bolj premisliš, kaj boš naredil, hkrati pa se s tem ustvarja prostor za dialog.
Področni svetnik in selektor za razpise sta dve od novosti, ki ste jih predlagali…Spet gre za krepitev individualne odgovornosti. Področni svetnik je vrhunski strokovnjak, s katerim bi se delovanje ministrstva profesionaliziralo; ni le uradnik, ki se ukvarja samo z upravnimi nalogami, strokovne odgovornosti pa nima. Zato predvidevamo tudi ukinitev kolektivnega sistema točkovanja; to se bo morda komu zdelo grozno, a ko se točkovanje izrodi v to, da se nekomu odvzame nekaj točk, da lahko nekdo drug zmaga na razpisu, ni v tem nič objektivnega. Nadomestili bi ga z recenzentskim modelom, kjer bi se programe in projekte ocenjevalo celovito.
Kako pa bi izboljšali gospodarjenje s prejetim denarjem?Prejemniki javnih sredstev bi morali predvsem bolje vedeti, kaj se od njih pričakuje. Ko bi bilo to jasno določeno, pa bi morali imeti bistveno bolj proste roke pri uporabi denarja. Zdaj imajo natančno predpisano, kako ga lahko uporabljajo, namesto da bi bilo financiranje pogojeno z vsebino, torej s programom kot celoto. In morda najpomembnejše: kadrovska politika bi morala biti nad vsemi drugimi politikami! Tukaj smo zares na psu, toda brez pravih ljudi na ustreznih mestih premikov na bolje ne bo. Ustanovitelj bi moral imeti obvezo, da na vodilna mesta javnih zavodov imenuje najboljše kadre, kar jih lahko dobi. Javni razpis ni noben alibi.
V javnih zavodih vaših predlogov niso prav naklonjeno sprejeli.Temu se čudimo. Kajti s predlaganimi posodobitvami želimo položaj javnih zavodov izboljšati. Vprašanje je namreč, ali v obstoječem sistemu ti sploh še lahko uresničujejo svoje poslanstvo, saj je za ustanovitelje najbolj pomembna pozitivna ničla v letni bilanci, interesi zaposlenih pa so pogosto postavljeni pred izvajanje poslanstva zavoda, torej pred javni interes. Mi mislimo, da bi morali javne zavode ščititi njihovi programi in z njimi povezane nezmanjšane, celo povečane potrebe po delu – kar pa ni isto kot nedotakljivost na že zasedenih delovnih mestih. Vendar to ne pomeni, da je SRČ proti sistemu javnih uslužbencev; ohranjamo ga za vsa stalna dela, vključno z ansambli, toda za delovna mesta, ki so izrazito ustvarjalne narave, predvidevamo tudi zaposlitve po individualni pogodbi. Na tak način bi namreč lahko pritegnili tudi tiste vrhunske strokovnjake in umetnike, ki za zaposlitev v javnem sektorju sicer niso zainteresirani.
