Katalonski predsednik Carlos Puigdemont ima danes ob 18. uri napovedan govor v katalonskem parlamentu, v katerem bi lahko pozval k razglasitvi neodvisnosti, potem ko je zanjo na referendumu glasovalo 90 odstotkov volilnih udeležencev. Ali bo tudi storil, ni čisto jasno. Katalonske oblasti namreč nekoliko manevrirajo s to potezo, ki naj bi jo sprva potegnile že 48 ur po referendumu, nato 48 ur po razglasitvi uradnih rezultatov. Eden od katalonskih poslancev je včeraj za BBC dejal, da bo Puigdemont danes podal »simbolično izjavo« in ne bo razglasil neodvisnosti, da pa bo to parlament morda storil v naslednjih dveh dneh.
Kljub tej igri skrivalnic pred Madridom gre očitno le za taktiko, končni cilj pa jasen. Katalonski predstavniki namreč ob vsaki priložnosti povedo, da bodo spoštovali katalonski referendumski zakon, ki ga je špansko ustavno sodišče sicer razveljavilo. In zakon pravi, da je treba katalonsko neodvisnost razglasiti, če zanjo glasuje večina. Če to storijo, pa sledi še pol leta priprav na popolno državnost in bržkone številni protiukrepi Madrida.
Stopnjuje se tudi pritisk tujine
Pritisk na katalonske voditelje pa se je pred nagovorom Puigdemonta le še stopnjeval tudi iz tujine. Francija, ki sama ni imuna na težnje nekaterih delov po osamosvajanju, je Kataloniji sporočila, da je ne bo priznala, če se osamosvoji. Dejala je tudi, da bi bila Katalonija avtomatično izločena iz Evropske unije. Izjava je sicer nekoliko dvoumna, saj vlada v Madridu odcepitve ne bi priznala in bi Katalonijo torej štela za svoje ozemlje. Če pa bi oblasti v Barceloni nekako dosegle samostojnost in priznanje, potem po napovedi Francije državljani Katalonije ne bi več uživali prostega prestopa mej, pretoka kapitala in storitev, ampak bi državo čakal celotni postopek vključevanja v Evropsko unijo, za kar bi potrebovala soglasje Madrida.
Tudi nemška kanclerka Angela Merkel je po besedah njenega tiskovnega predstavnika izrazila podporo enotnosti Španije, je pa pozvala k dialogu med Madridom in Barcelono, podobno kot tudi Francija. Vlada v Madridu dialog zavrača, dokler se katalonski voditelji ne odrečejo ideji o osamosvojitvi. Obenem resno opozarja pred posledicami. »Pozivam razumne ljudi v katalonski vladi, naj ne skočijo čez rob, ker bodo ljudi potegnili s seboj. Če bodo enostransko razglasili neodvisnost, bomo sprejeli odločitve za zaščito zakonov in demokracije,« je dejala podpredsednica španske vlade Soraya Saenz de Santamaria. Zdi se, da ima manjšinska vlada ljudske stranke tudi širšo politično podporo za ukrepanje. Socialisti, s katerimi so si venomer v laseh, so sporočili, da bodo podprli zaščito zakonov. Spodbuda vladi so tudi množične nedeljske demonstracije v podporo enotni Španiji. V Barceloni se jih je po ocenah udeležilo 350.000 ljudi.
Drugi največji izziv po udaru leta 1981
Popuščanja torej ni opaziti na nobeni strani in analitiki ocenjujejo, da se je Španija znašla pred najresnejšo politično in ustavno krizo po letu 1981. 23. septembra tistega leta je dvesto pripadnikov posebnih vojaških enot Guardia civil vdrlo v španski parlament in 24 ur zadrževalo poslance in vlado, ki bi jo morali pravkar izvoliti, med prerivanjem pa so tudi izstrelili nekaj strelov. Poskus vojaškega udara se je končal, ko je kralj Juan Carlos na televiziji javno obsodil prevratnike in ukazal vojski, naj jih spravi pod nadzor. Kralj si je tedaj s svojim nastopom pridobil velik ugled celo pri tistih, ki so po padcu režima diktatorja Francisca Franca zagovarjali nastanek republike. Ali bi kralj Filip VI. v teh trenutkih zmogel kaj podobnega, je vprašljivo.
