Sam bi k temu dodal, da na žalost predsedniški kandidati niso nič povedali niti o tistem, kar je nas že zdavnaj doletelo. Raznovrstno prikrito opustošenje, ki je precej podobno posledicam jedrske vojne, najdemo na vseh delih zemeljske oble. Krivec takšnih razmer je univerzalni neoliberalizem, ki smo ga spregledali, enako kot predsedniški kandidati. Verjetno zato, ker deluje na dolgi rok, ne pa hipno kot jedrska eksplozija.
Kar nekaj desetletij, natančneje od leta 1980 naprej, se po zaslugi neoliberalizma premoženje kopiči v rokah vedno manjšega števila ljudi. Komaj 62 milijarderjev ima danes pod palcem toliko premoženja kot 3,6 milijarde revnejše polovice prebivalcev našega planeta. Še en neverjeten podatek: samo en odstotek ali 75 milijonov bogatih ljudi ima v svoji lasti toliko premoženja kot preostalih 99 odstotkov, to je 7,3 milijarde prebivalcev sveta. Predsedniški kandidati pa o razmerju 1 : 99 ne izrečejo niti besede.
Pa ne samo to. Bogastvo se še naprej naglo kopiči v rokah vedno manjšega števila ljudi. Premoženje revnejših še vedno nezadržno usiha (zadnjih pet let za 41 odstotkov), premoženje bogatih pa nasprotno nezadržno raste (zadnjih pet let za 44 odstotkov). K povečevanju obsega revščine svoj delež prinaša tudi pojav davčnih oaz. Na teh lokacijah je po zadnjih podatkih skrito premoženje vredno kar 7600 milijard. Samo za primerjavo: ta vrednost je enaka 800 letnim proračunom Slovenije.
Nekaj zanesljivo drži: če bi se vse naštete spremembe v prerazdelitvi bogastva dogodile hipno, enako kot poteka eksplozija jedrske bombe, bi jih tudi doživeli kot pojav, podoben jedrski eksploziji. Korenitih družbenih sprememb, ki nastajajo nekaj desetletij, pa skoraj ne zaznavamo.
Še nečesa ne bi smeli prezreti: ko je na lestvici pričakovanj na prvem mestu dobiček, je varovanje okolja potisnjeno na stranski tir. Dokaz tega je prvi umetni kontinent, sestavljen zgolj iz raznovrstnih smeti (»odkrit« leta 1997) v Tihem oceanu, v morskih prostranstvih med Kalifornijo in Havaji. Enak površini Avstralije je pravi spomenik neoliberalizmu. Je njegov simbol in neizpodbiten dokaz o tem, kakšne posledice prinaša človeštvu.
Kakšno vlogo v tem dogajanju opravlja predstavniška demokracija? Predsedniški kandidati o tem ne povedo ali pa ne vedo ničesar. Lahko si izmišljamo kakršne koli izpeljanke volitev in referendumov, stvari ne bomo spremenili na bolje. Razlog je sila preprost. Nedeljive človekove pravice in svoboščine (državljanske, politične, gospodarske, socialne in kulturne) se namreč vedno začnejo uresničevati (ali zamrznejo) na ravni zadovoljevanja človekovih osnovnih bioloških potreb.
Revščina in predstavniška demokracija se izključujeta. Sta (k sreči) dva povsem ločena, nasprotna si svetova. Drugače tudi ne more biti. Niti v teoriji niti v praksi ni rešitev, s katerimi bi lahko brez odpravljanja revščine uresničili dobrobiti demokracije. O tem ključnem vprašanju predsedniški kandidati molčijo. Tudi Pahor, ki se je že »izkazal«, ko je njegova vlada ukinila malice, kosila, subvencije in socialno pomoč 80.000 otrokom in učencem. Saj ne mislim, da bi lahko reševali usodna nasprotja v svetu. Upravičeno pa pričakujem, da naj bi bilo kandidatom za predsednika države povsem jasno, da se kriza v svetu poglablja zaradi razraščanja revščine, ne pa zaradi napačne izbire volilcev med kandidati na parlamentarnih ali predsedniških volitvah.
Nisem prepričan, ali predsedniški kandidati vedo, da več revščine pomeni manj demokracije.
Janez Krnc, Litija
