Starejši Ljubljančani še vedno povedo, da so včasih v Kurjo vas hodili na ocvrte piščance. Vas, ki je bila v predmestju Ljubljane, se je raztezala od Karlovškega mostu proti Barju ob sedanji Ižanski cesti, en krak pa je segal pod Golovec, tja, kjer je sedaj razkopana Hradeckega cesta. Vas je imela celo svojo tramvajsko postajo. A z nastankom Dolenjske ceste leta 1892 si je vas prilastilo mesto in uradno poimenovanje je izginilo.
Tudi za del pod Golovcem. Tam je bila v 19. stoletju edina uradno poimenovana ulica v Kurji vasi Ob prekopu. A ker se je moralo mesto širiti tudi proti Barju, je sredi 19. stoletja župan Hradecky začel tam prodajati mestna zemljišča, pod pogojem, da si kupci na njih zgradijo hiše. Bilo je veliko zanimanja in kmalu je nastalo manjše naselje, ki so mu Ljubljančani rekli Hradeckega predmestje, pozneje pa so ga uradno preimenovali v Hradeckega ali Hradeckyjevo vas. Šele leta 1910, ko se je bližalo ljudsko štetje, je župan Ivan Hribar predlagal, da bi se vas uradno preimenovala v Hradeckega ulico, a so prebivalci naselja želeli, da se ohrani ime Hradeckega vas. Tako so ulico šele leta 1932 uradno poimenovali v Hradeckega cesto. Župana Hradeckega pa mestne listine opisujejo kot »kolonizatorja Ljubljanskega barja«.
Janez Nepomuk Hradecky je bil Čeh, rojen leta 1775 v češki Kutni Gori. V Gradcu je študiral filozofijo, nato se je zaposlil kot državni uradnik, najprej kot knjigovodja in oskrbnik državnih posesti, nato kot vodja administrativnih enot, recimo Loke. Izkazalo se je, da je odličen uradnik. Leta 1820 je postal ljubljanski župan in to ostal do svoje smrti leta 1846. Kot je zapisal France Kidrič v Slovenski biografiji, je bil Hradecky »poleg guvernerja ter škofa najbolj upoštevan javni funkcionar v deželi«. Ni je bilo stvari v Ljubljani, v katero tedaj ne bi bil vpleten Hradecky, naj bo to postavitev izjemnega litoželeznega mostu, ki še danes nosi njegovo ime, ali nadzor Državne hranilnice. V tedanjih časopisih so ga opisovali kot neumornega.
Eden njegov najodmevnejših projektov je bilo izsuševanje Barja in njegova poselitev. V letih 1825–28 so zgradili cesto do Iga in izsušili travnike ob njej, parcele pa začeli prodajati. Pravzaprav jih je Hradecky sprva želel brezplačno razdeliti med Trnovčane, a jih ti niso hoteli, zato jih je pač ponudil vsakemu, ki se je prijavil. Zanimivo je, da je kos barjanske posesti obdržal zase, saj je hotel sam preizkušati, kako bi se lahko obdelovalo barjansko zemljo. Tako je nastalo naselje na začetku Ižanske ceste, ki so mu rekli kolonija na Volarju, po enem od posestnikov, kasneje pa še druga naselja na robu Ljubljanskega barja.
Župan Hradecky je naseljence obiskoval skoraj vsak dan in jih spodbujal pri gradnji hiš, izkopavanju izsuševalnih jarkov ter jim delil nasvete za obdelavo zemlje. Kadar jim pridelek ni omogočal preživetja, jim je pomagal s tem, da jim je dostavljal krompir in fižol. Da je skrbel za reveže, je v svojem sonetu, posvečenem Hradeckemu ob 25-letnici njegovega županovanja, zapisal tudi France Prešeren: »De bi v samoti revež ne poginil, de brat pomagal bratu bi 'z nesreče, občinsko hišo ubogim si vlastninil. Kak Tvoje je bilo srcé goreče za čast, in prid, in blágorstvo Ljubljane, Ljubljane, ljubice nebes in sreče!«
Na dan smrti Janeza Nepomuka Hradeckega, 6. julija 1846, je življenje v Ljubljani zastalo, časopisi niso izšli, dolga kolona pogrebcev pa je njegovo krsto nosila skozi vso ljubljeno mesto, nakar so ga z vsemi državnimi častmi pokopali na Navju.
