Ko so mi predlagali, naj sprejmem kandidaturo, sem si najprej rekla: ja kaj mi je pa tega treba! Šlo je namreč za premik iz območja udobja, iz nečesa, kar poznam. Ko pa sem se zamislila nad tem, da imamo sindikati težave, da sindikatov, če bo šlo tako naprej, čez 15 let več ne bo ali pa ne bodo imeli nobenega vpliva, sem sklenila, da bom to poskusila preprečiti,« pravi Lidija Jerkič, nova predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS).
Vodilni sindikalisti in poznavalci slovenskega sindikalnega gibanja soglasno menijo, da je Jerkičeva najboljša mogoča naslednica Dušana Semoliča, ki je največjo sindikalno centralo v Sloveniji vodil vse od osamosvojitve. V enajstih letih vodenja Sindikata kovinske in elektro industrije – SKEI ji je, v nasprotju z drugimi sindikati, uspelo obdržati precej članstva. Število članov v zadnjih šestih letih je sicer res upadlo s 36 tisoč na 30 tisoč, vendar pa bi po besedah Jerkičeve brez propadov podjetij med krizo imeli celo dvoodstotno rast. Jerkičevi je s tremi uspešnimi stavkami, v letih 2007, 2009 in 2013, uspelo dokaj uspešno obraniti tudi kolektivne pogodbe v dejavnostih in zvišati plače nad slovensko povprečje.
Da je zelo trda, odločna, a korektna pogajalka, ki drži besedo, pravijo tudi na delodajalski strani, kjer upajo, da bi se lahko z zamenjavo na čelu ZSSS odnosi in zaupanje med socialnima partnerjema, ki so v zadnjem obdobju padli na nizko raven, vendarle izboljšali.
Nazaj k članstvu
Čeprav je Jerkičeva s svojim delom uspela ohraniti SKEI kot vodilni panožni sindikat v zasebnem sektorju, se zaveda, da bi se dalo marsikje narediti več, pri čemer pa za to poleg zunanjih okoliščin, dolgotrajne krize in hudega pritiska delodajalcev ter težav znotraj sindikatov krivi tudi apatičnost delavcev. »Veliko je takih, ki pravijo, da se tako in tako nič ne da storiti. Odzovejo se samo takrat, ko ne dobijo plače, ko gre torej za kakšne parcialne interese, medtem ko jih daljnosežne posledice ne zanimajo. Če jih že, pa mislijo, da bodo za to poskrbeli drugi,« pravi.
Ker se zaveda, da se vse več ljudi ne identificira s sindikati, si je kot enega glavnih ciljev zadala vrnitev k ljudem. »Da bodo imeli člani več od organizacije, zahteva boljšo infrastrukturo. Zato moramo strniti vrste, se reorganizirati, tako znotraj ZSSS, v kateri je kar 22 sindikatov dejavnosti, kot tudi s povezovanjem z drugimi centralami.« Jerkičeva je prepričana, da se bo treba v pogajanjih z delodajalci bolj sprostiti in se ne spreti prav za vsako stvar. Ve sicer, da recimo pri plačah ne bodo nikoli mogli priti na povsem isto valovno dolžino, vendar pa to po njenem mnenju ne pomeni, da bi moral zaradi tega socialni dialog povsem zastati, ampak bi lahko še naprej potekalo skupno reševanje drugih problemov – glede delovnega časa, varnosti in zdravja pri delu, izobraževanja, zaposlovanja starejših delavcev…
Kot opozarja, je njen cilj izboljševanje, in ne zgolj ohranjanje sedanjih pravic. »Vsakokratni boj za ohranitev pravic pomeni v pogajanjih popuščanje.« Tako si med drugim želi boj za ohranjanje delovnih mest nadomestiti z bojem za boljša delovna mesta.
Izhaja iz preproste delavske družine
Nova predsednica ZSSS izvira iz preproste delavske družine iz Medvod. Mati je bila tekstilna delavka, oče knjigovez, in torej ne upokojeni general JLA, kot je februarja letos v svojem blogu na spletni strani SDS napačno in zlonamerno trdila Mojca Inkret. V šoli so bili njeni najljubši predmeti zgodovina, biologija, v gimnaziji tudi fizika, potem pa se je, še sama ne ve natančno, zakaj, odločila za študij prava na ljubljanski pravni fakulteti. Kot pravi, je bila ves čas pridno dekle, odličnjakinja, ki ni hodila po zabavah in diskotekah.
Po diplomi iz delovnega prava je bila dve leti na višjem sodišču in leta 1988 je naredila pravosodni izpit. Na večerni proslavitvi v Tavčarjevem hramu ji je kolegica svetovala, naj gre k tedanji mestni zvezi sindikatov, kjer so zaradi odhoda sodelavke na porodniški dopust iskali zamenjavo. V njihovi pravni službi je bila zaposlena do razpustitve sindikatov v letu 1990. Po letu dni brezposelnosti, med katero je bila tudi noseča, je dobila službo v na novo oblikovanem SKEI. V naslednjih 15 letih je bila nekaj časa strokovna sodelavka, nekaj časa sekretarka za pravna vprašanja, leta 2006 pa je postala predsednica.
Ljubezen do hribov
Jerkičeva pri sebi izpostavlja praktičnost in prilagodljivost, odločnost, ki jo kaže, pa pripisuje izkušnjam. Po horoskopu, v katere sicer ne verjame, je devica. A ne tipična. »Sem sicer natančna, včasih tudi preveč, a še zdaleč ne tako kot moški tega znamenja, ki jih poznam.« Medtem ko je njen predhodnik Semolič navdušen športnik, ki je dolgo časa redno igral hokej na asfaltu, košarko in nogomet, tekel na maratonih, še zlasti pa je znan po karateju, je Jerkičeva navdušena hribolazka. V mladosti je sicer do 16. leta igrala košarko pri Iliriji in bila celo kandidatka za državno reprezentanco, dokler si ni nekoč zvila noge in ugotovila, da je bilo treningov in tekem vendarle preveč.
Ljubezen do gora se je začela dokaj pozno, pri štiridesetih, ob ločitvi, ko so jo prijatelji prepričali v pohod na Menino planino. Od tedaj je v hribih praktično vsak konec tedna. Povzpela se je na vse glavne slovenske vrhove in 26-krat osvojila Triglav, njena doslej najvišja gora pa je 4634 metrov visoka Monte Rosa na meji med Italijo in Švico. Zelo rada ima z jeklenico zavarovane plezalne poti (ferate) in brezpotja. Lani poleti sta bila s partnerjem v albanskih Prokletijah, letos pa na trekingu okoli Mont Blanca. Enajst dni je hodila po šest ur na dan, pustila za seboj 190 kilometrov in deset tisoč višinskih metrov.
»Planinstvo je način življenja, antistresni program in priložnost za pogovor s samim seboj. Gore so velike učiteljice, tam spoznaš sebe, spoznaš, kaj zmoreš, česa ne, kako napredovati in se izpopolnjevati. Zdaj recimo ne vem natančno, kaj me kot predsednico zveze čaka, vem pa, da se rešitve najdejo, če jih iščeš. To so me naučili hribi.« Sindikalistka in mama zdaj 26-letne hčere kakšnih drugih konjičkov nima. Filmov ne gleda, nadaljevanke le, če so smešne. Kljub temu je televizor ves čas prižgan, večinoma naravnan na Slovenijo 3 z informativnimi programi, ki jo ponoči tudi najlaže uspavajo. Sicer pa ima rada knjige, ki se ukvarjajo z osebnostno rastjo, saj po navadi, kot pravi, vzame v roke prav tisto, ko jo tisti hip najbolj potrebuje. Glasba ji ne pomeni kaj dosti, najraje poskuša balkanske »sentiše«, rockovskega razbijanja ne prenese. Ker ima časa vse manj, se po osmi uri zvečer izklopi. »Če me kdo pokliče pozneje, je mrtev,« pravi v smehu.
