Ob stoti obletnici smrti slavnega francoskega kiparja Augusta Rodina so v pariškem Grand Palaisu predstavili več kot 200 njegovih del, ki se soočajo s kipi Bourdella, Brancusija, Picassa, Matissa, Giacomettija, Beuysa, Baselitza in Gormleyja, s čimer so odstrli nov pogled na mojstrov opus. V Rodinovem muzeju pa se z okoli sto deli v različnih materialih od mavca do najdenih predmetov predstavlja Anselm Kiefer.
Prenovljen Rodinov muzej
Rodinov pariški muzej domuje v palači Biron iz 18. stoletja in so ga med letoma 2012 in 2015 temeljito prenovili. V stari stavbi so ohranili postavitev mojstrovih del, ki gledalcu ponuja občutek zgodovinske domačnosti. Izbrali so veliko eksponatov, tako da muzej hkrati spominja na nekdanji dom in atelje umetnika, v katerem so poleg njegovih na ogled tudi slikarska in kiparska dela drugih avtorjev, ki jih je zbiral in po smrti skupaj s svojimi zapustil državi.
Velika pridobitev je prizidek, ki je med drugim vhod na posest, muzejska trgovina in, kar je najpomembneje, z njim so pridobili nove površine, namenjene občasnim razstavam. Tako osrednja postavitev v stari stavbi ostaja vedno neokrnjena oziroma sproti dopolnjevana z Rodinovimi deli, ki poudarijo vsebinsko povezavo z razstavo v novih prostorih. Tokrat je v prizidku razstava Anselma Kieferja, ki se je pokloni Rodinovemu opusu z deli, s katerimi motivno krmari med temami antične in germanske mitologije, krščanstvom in zavestjo o nemški vojaški preteklosti, pri čemer oblikovno ostaja zvest svoji konceptualni tradiciji in uporabi najrazličnejših, v tradicionalni umetnosti neobičajnih materialov. Studiozen pristop h kiparstvu oba umetnika presenetljivo tesno povezuje v želji svobodnega ustvarjalnega izraza. Ko se sprehodiš po Kieferjevi razstavi in svoj obisk nadaljuješ med Rodinovimi deli, se nehote zalotiš v časovno nelogični, anahroni misli, da bi lahko Rodin našel zgled tudi v Kieferjevem delu. Povezana nista le v materialu in njegovi uporabi, temveč predvsem v Michelangelovem prepričanju, da sta ideja in oblika vsebovani v materialu, umetnikova naloga pa je, da ju prikliče na plano. Prav tako ju svojstveno povezuje misel, kako ujeti tisto neoprijemljivo – duha (tesnobo) časa.
Sorodnost ustvarjalne misli
Kiefer se je na pričujočo razstavo začel pripravljati že leta 2013. Poglobil se je v Rodinov opus, skice katedral, v njegov obsežen korpus erotičnih risb, mavčnih odlitkov, pri čemer se je posebej navdušil nad realističnim vidikom mojstrovega razmišljanja. K sodelovanju in soočenju so ga sicer povabili ciljno in z namero, da bi predstavili njegov pogled na Rodinove kipe Katedral in knjigo o njih (tudi ta je izšla pred sto leti). Prvotno navdušenje nad eno samo temo se je v nadaljevanju razširilo v bolj celovit vpogled v mojstrovo kiparstvo. Kieferja bolj kot proces ustvarjanja oble plastike privlači skrivnostnost učinka odtisa. Ta ohranja idejo potenciala matrice in od gledalca zahteva trud interpretiranja oblike, ki je tik pred tem, da se pojavi. Tako njegova najnovejša dela ponujajo odgovore na problematiko Rodinove risbe in skulpture, zato so, da bi poudarili sorodnost ustvarjalne misli obeh avtorjev, razstavili tudi več Rodinovih del, ki so sploh prvič na ogled javnosti.
Velika platna Anselma Kieferja z bogato pigmentirano teksturo dosegajo občutek veličastnosti, njegova prostorska dela, tudi skulpture so razstavljene v vitrinah, ki so del umetnine same in ustvarjajo mistično distanco. Prav zato, ker so pod steklom, učinkujejo historično, kot relikvije neke pretekle dobe in ne delo aktualne, sodobne umetnosti. Spoštljiva razdalja še dodatno poudarja pomen večnosti, poklon kiparski umetnosti in ustvarjalnemu procesu. Kiefer razstavlja kiparske kalupe, za kar se je navdušil v Rodinovem ateljeju. Istočasno pa v sklopu stalne postavitve Rodinovih del najdemo, spet podobno kot relikvije, razstavljene fragmente starih kipov iz različnih zgodovinskih obdobij – dlani, roke, stopala, noge – ki jih je umetnik zbiral vse življenje. In prav odnos do detajlov, zavržkov, zablod, reinterpretacij in recikliranja povezuje oba umetnika v, kot pravi Kiefer, neprestan, nikoli dokončen potek ustvarjalnega procesa.
