Ti namreč rastejo iz generacije v generacijo, ob tem in s tem pa se je pri kupcih spremenilo tudi dojemanje, kaj je veliko in kaj majhno. Vozilo, ki bi mu nekoč rekli spodoben družinski avtomobil, tako danes velja za mestnega malčka. Ali drugače, L je pri avtomobilih že zdavnaj postal M, ta S… Pri čemer pridemo do dveh zgodb, ki sem jima bil priča v zadnjih tednih in v središču katerih sta bila sodobna velika športna terenca. Najprej v garažni hiši Fornače pred Piranom, kjer je voznica s tujimi tablicami na dovozu med dvema etažama tako grdo podrsala po betonskem robu, da je človeka kar zabolelo srce, še bolj pa ušesa. Saj poznate tisti zvok, podoben praskanju nohtov po šolski tabli, le da nekajdesetkrat močnejši? Drugič pa v garažni hiši v Ljubljani, kjer je voznik enakega novega avta pri vzvratnem parkiranju na prostor med podobno velikim avtomobilom in betonskim nosilcem ob nosilec prav tako grdo podrsal. A je imel srečo, da je nosilec že nekaj časa »oblečen« v zaščitno peno in obdan z oglasnim sporočilom, tako da jo je odnesel brez praske. Pri čemer pa to še ni bilo vse. V prvem primeru se je namreč oglasil starejši par, ki je vse skupaj spremljal v zavetju bližine svojega avtomobila in dogodek komentiral s »klasičnimi« besedami, češ, »zakaj pa ženska potrebuje tako velik avto«. V drugem pa sta se malce stran muzala mladeniča in izustila, da »ata ne zna parkirati«.
Pa je problem čisto drugje. Čeprav sta obe parkirni hiši med novejšimi, sta namreč za sodobne avtomobile neprimerni. Še več, takšni sta bili že ob odprtju. Kot jih je, s kakšno svetlo izjemo, tudi večina drugih, v katerih je vožnja med etažami, še bolj pa parkiranje ter izstopanje ali vstopanje v avto prava umetnost. In povsem enako je tudi s parkirnimi prostori na prostem. Vse skupaj pač ni šlo in očitno še naprej ne gre v korak s časom in rastjo velikosti avtomobilov. O čemer priča še povsem aktualen dogodek. Pred dnevi so ob menjavi toplovoda v ljubljanski Šiški med drugim z asfaltom na novo preplastili del ceste v okolici stolpnice na Celovški cesti, kjer je tudi polno parkirnih mest. Pri čemer pa so črte, ki slednje označujejo in ki so tam, sicer že povsem obledele, narisane že od zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja, ko so bili avtomobili neprimerljivo manjši, želeli le osvežiti, potegniti na novo. Še sreča, da je mimo prišel sosed in jih prosil, naj bodo pri posameznih prostorih vendar malce bolj velikodušni in naj začrtajo večje. In še sreča, da so ga upoštevali, saj je zdaj parkiranje in izstopanje iz avtomobila precej lažje, kot je bilo in bi bilo, če soseda ne bi bilo na pravem mestu ob pravem času…
