Kjerkoli se srečamo z načeli etičnega kodeksa zdravnikov, povsod nazadnje pridemo na isto: najtežje odločitve ostanejo stvar zdravnikove presoje. Ni jih mogoče niti predpisati niti predvideti, lahko si samo želimo, da so pravilne in dobre.
Z razvojem medicine je zdravniku zaupano veliko orodij in orožij, ki lahko povzročijo dobro ali zlo. Zdravniku, ki je odkril cepiva proti smrtno nevarnim nalezljivim boleznim, ki presaja človeške organe, ki z umetno oploditvijo »daje« ženskam »umetne« otroke in ki z majhnim posegom prekine nosečnost in napravi žensko ali moškega neplodnega, ki zna oživljati klinično mrtve ali na razmeroma enostaven način končati človekovo življenje. Pa zdravniku, ki mu skromnemu in neopaženemu tečejo leta življenja v delu z bolniki, ne da bi se zavedal, da je za zdravstvo enako pomemben in potreben kot vrhunski strokovnjak. Zdravniku, ki sam piše etični kodeks kot vodilo pri odgovornih odločitvah, pri katerih mu zakoni ne morejo dosti pomagati. Morda mu je pri tem lahko v oporo in vodilo molitev, ki jo je pred več kot 800 leti zapisal Mojzes Maimonides: »Ne daj, da me objame misel, da morem vse!«
Čeprav začetki medicinske etike segajo daleč v stari vek, se Hipokratova prisega (Hp) 500 let pred našim štetjem šteje za njen začetek. Z razvojem medicine se je etika spreminjala in etična načela so tudi zdravniki hudo kršili. Morda res nekoliko zastarelo Hipokratovo prisego je leta 1948 nadomestila ženevska deklaracija. Povod zanjo so bile hude kršitve etike med drugo svetovno vojno. Se pa deklaracija s kasnejšimi spremembami bistveno odmika od Hipokratove prisege. Glede tega, kako smo pri svojih ravnanjih nedosledni, velja omeniti četrto, sedmo in deveto prisego.
Četrta se je sprva glasila: »Najpomembnejša mi bo skrb za zdravje in življenje mojega pacienta.« V današnji obliki pa je beseda življenje kar izpuščena. Enako velja za deveto. »Absolutno bom spoštoval človeško življenje od spočetja naprej.« Leta 1984 so jo spremenili v: »Absolutno bom spoštoval človeško življenje od začetka naprej.« Tudi ali pa predvsem zato, da ne bi definirali, kateri trenutek pomeni začetek življenja, in ker se je najbrž uvidelo, da tudi ta dikcija ni »moderna«, so kar izbrisali »od začetka naprej« in sprejeli salomonsko odločitev: »absolutno bom spoštoval človeško življenje«. Z medicinskega vidika bi se še zedinili, ne pa pri implementaciji aksioma bistva življenja oziroma definicije, kdaj je spočeto bitje človek. V obeh navedenih prisegah se kaže hipokrizija moderne (ne samo naše) družbe. Vedno je Hipokratova prisega priročen očitek: kadar ne ravnamo v skladu z njo in jo kršimo, če pa se je strogo držimo, smo deležni kritik, češ da smo konservativni, neživljenjski, mračnjaški in podobno.
V sedmi prisegamo, da bodo »moji kolegi bratje in sestre«. Za dogajanje v zadnjem času bi nas moralo biti pravzaprav sram pred javnostjo in nami samimi, saj so odnosi med zdravniki tako neprimerni, da to škodi že našemu delu in ugledu našega poklica.
V mnogih državah, vključno z našo, sta prisegi o skrbi za življenje bolnika in o spoštovanju življenja od začetka naprej kršeni. To moramo pač priznati. Kakšno je moje mnenje, niti ni pomembno, pomembno je, da pri vprašanjih zdravniške etike nismo niti enotni niti dosledni in najbrž tudi nikoli ne bomo.
Razumem tiste, ki zavračajo vse oblike prekinitve življenja pred rojstvom ali po njem, razumem pa tudi bolnike, ki so neozdravljivo bolni in pogosto povsem odvisni od tuje pomoči, ko se jim zdravstveno stanje samo slabša in so obupali nad svojo prihodnostjo ter pogosto niti ne morejo izraziti svoje volje po podaljševanju ali prekinitvi življenja. Tudi če je evtanazija še tako sporna, je še bolj sporno, da hudo bolni skačejo skozi okna bolnišnic ali kako drugače storijo samomor, čemur sem bil tudi sam nekajkrat priča.
Vsekakor evtanazija presega kompetence zdravništva. Pogosto slišimo izraz »humana« smrt. Ali je res »humana« samo tista, ki jo lahko povzročimo zdravniki? Ne smemo in ne moremo pričakovati, da bomo zdravniki odločali o življenju in smrti, čeprav smo nemalokrat prisiljeni z zdravljenjem neozdravljivo bolnih nadaljevati ali opustiti zdravljenje takrat, ko po dognanjih današnje medicine bolnikom ni mogoče več pomagati. V dolgoletni praksi sem bil nekajkrat postavljen pred dilemo, kaj storiti, ko me je bolnik prosil, da se mu prekine trpljenje. Že naš največji pesnik je zapisal: »Prijazna smrt, predolgo se ne mudi: ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta…« (Soneti nesreče). Najbrž je to zapisal v osebni stiski ali ob doživljanju trpljenja sorodnikov in prijateljev.
Še tako sodobna zakonodaja ne more odvzeti bremena, ki ga nosimo zdravniki zaradi specifičnosti našega dela. Mnogokrat smo lahko zgolj tolažniki. Imamo veliko načinov, kako lajšati trpljenje, povsem pa tega nismo sposobni, lahko pa trpljenje hitro prekinemo.
In na koncu spet pridemo do bistva. Najtežje odločitve so stvar zdravnikove presoje, v upanju, da so pravilne in dobre.
PRIM. DR. MARJAN FORTUNA
