Protestni shod v Unionu.

V soboto 4. t. m. se je vršil v hotelu Unionu ob pol 20. uri zvečer velik protestni shod proti sedanji draginji in proti činiteljem, ki povzročajo draginjo in pomanjkanje živil. Protestni shod je sklicala zveza narodnih društev, ki se je pod pritiskom sedanje draginje konstituirala.

Shod je otvoril predsednik ZJZ gospod Deržič. V svojem pozdravnem govoru je predsednik pozdravil pred vsem župana mesta Ljubljane g. dr. Ivana Tavčarja ter vse zastopnike narodnih stanovskih organizacij za Slovenijo, ki so se v tako obilnem številu odzvali pozivu. Tudi vlada je bila o shodu obveščena, ni pa smatrala za potrebno, da pošlje svojega zastopnika na zborovanje. (Silno ogorčenje.) (…)

Prišel je čas preobrata, dosegli smo naš ideal Jugoslavijo, a kaj imamo od nje sedaj? Verižništvo, prekupčevalstvo in navijanje cen nas je dovedlo tako daleč, da si ne vemo več izhoda. (…)

Vprašanje krompirja v Ljubljani in mi konsumentje.

Sedaj se je razvilo živahno razpravljanje o preskrbi domačih konsumentov s krompirjem. To bo dobro za nas. Piše se o kompetencah in kaj in kako bi moralo biti. Pri tem se pozabi na glavni faktum, in ta je, da skoro 14 dni ob najboljšem času za krompir v Ljubljani ni bilo na trgu krompirja. In kogar si od kmečkih ljudi vprašal, je dejal, da krompirja nima in da ga je že prodal. Tudi »dobrodelna« Gospodarska zveza ni postavila ves ta čas krompirja na trg, pač pa ga zbirala za eksport. Dejstvo je, da nismo imeli koncem septembra krompirja za v pisker. (…)

Slovenski narod, 7. oktobra 1919

Zadnji blagoslov svobodomiselne vlade.

Dokler je vodil prehrano dr. Korošec, je bila v redu, in če ni bila taka, kakor v mirnem času, je bila gotovo neprimerno boljša nego v katerikoli drugi sosedni državi. Od tistega dne pa, ko je prevzel ministrstvo za prehrano hrvatski socialist Bukšeg in ministrstvo za trgovino slovenski demokrat dr. Kramer, je prihajala prehrana v nered, dokler nam ni zadnji mesec celo krompirja zmanjkalo, ki ga dežela vsako leto toliko pridela, da ga izvaža. Če bi se ta stvar dala zakriti, bi se gotovo bila zakrila, toda prazni lonci so preglasno pričali zoper gospodarstvo svobodomiselnega bloka. (…)

Slovenec, 7. oktobra 1919

Kriza v krizi.

Vladna kriza ni še rešena. Trifković je vrnil svoj mandat, ker je bila na »merodajnem mestu« izražena želja, naj se sestavi koncentracijski kabinet. Tako se glasi najnovejše poročilo iz naše prestolice. Brezvestno ravnanje meščanskih strank v parlamentu presega že vse meje. Igrajo se z najnujnejšimi potrebami države in ljudstva. Najprej kriza Protićeve vlade, potem Davidovićeve, nato zopet Protićeve, sedaj Trifkovićeve, ki je morala likvidirati še preden se je pravzaprav sestavila. Kaj nam prinese jutrišnji dan? Če pojde v tem pravcu, bomo živeli od samih ministrskih kriz. In to v državi, ki se je komaj osnovala! (…)

Naprej, 7. oktobra 1919

Iz večne krize v Belgradu

ne moremo in ne moremo. Zdelo se je že, da bo sedaj vendar le šlo, ko se je Trifkoviću posrečilo sestaviti vlado, ki je bila voljna in zmožna prevzeti nase vse ogromno delo ter voditi državo v teh težkih časih zunanjih in notranjih nevarnosti. Toda demokratsko-socialistična klika se je skrila za hrbet regenta, ki ni hotel potrditi nove vlade, vsled česar je Trifković regentu vrnil izročeno mu nalogo. Tej kliki se je posrečilo, da ni bil od regenta poprašan za mnenje noben hrvatski in noben slovenski politik. Sedaj je položaj tak, da opozicijske stranke izjavljajo, da jim je nemogoče sprejeti sploh kako mesto, ko je regent napram njim tako nastopil. (…)

Večerni list, 7. oktobra 1919

Roke proč od države!

Iz Beograda prihajajo vesti – in ljubljanska »Slovenec« in »Večerni list« jih potrjujeta — da hoče Jugoslovanski klub zapustiti Narodno predstavništvo in začeti v domovini propagando za novo orijentacijo do države. Ta namera je tako gorostasna, da še vedno ne moremo verjeti, da bi mogla biti resnična. Zato ker ovirajo parlamentarne stranke v svoji zaslepljeni in zagrizeni strasti ozdravljenje naše države, zato ker ne gre vse tako, kakor bi sam hotel, napoveduje dr. Korošec s svojim klubom boj državi sami, oni državi, katero je v tako odlični meri pomagal vstvariti, oni državi, za katero smo dali naše najboljše moči, državi, v kateri vidimo še danes kljub vsem neuspehom, vsem razočaranjem, nekaj svetega, nedotakljivega. Saj to ni mogoče. Korošec vendar ne more nastopiti proti idealu, ki ga je sam vlival na neštetih shodih in zborovanjih v srca tisočev in tisočev svobode željnih poslušalcev. Naj se koljejo politične stranke med seboj, naj rušijo ministrstvo, naj zavlačujejo krizo še naprej – vse, samo državo, našo komaj priborjeno, komaj osvobojeno in ujedinjeno domovino, to pustite na miru. (…)

Jugoslavija, 9. oktobra 1919

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si