Sedanji zakon o kazenskem postopku (ZKP) pozna redni in skrajšani postopek. Razlika med njima je ta, da skrajšani postopek, kamor pade večina vseh kazenskih zadev (tudi zoper socialno šibkejše), faze preiskave in preizkusa obtožnice v obliki, ki si jo zdaj v rednem postopku privoščijo in učinkovito izkoristijo predvsem tisti, ki si lahko kupijo dobrega odvetnika zagovornika, nima. Predlog novele zakona o kazenskem postopku (ZKP-N), o katerem trenutno odloča Državni zbor RS, posega predvsem v koncept rednega postopka in vnaša v vse navedene faze postopka določbe, ki posegajo v notorno »(ustavno) pravico do lastnega tempa« državnih uradnikov ter funkcionarjev v širšem smislu oziroma javnih uslužbencev (beri policistov) in funkcionarjev izvršilne (beri tožilcev) ter sodne (beri sodnikov) veje oblasti. Zgolj v tem kontekstu je mogoče po mojem mnenju z resnim obrazom razumeti nedavno izjavo visoke funkcionarke, nekdanje in verjetno tudi prihodnje odvetnice, da predlog novele ZKP-N trči v načelo pravne države.
V nasprotju s sveže zapisano pravico do čiste pitne vode v ustavo je za zdaj namreč nezapisano ustavno »pravico do lastnega tempa državnih uradnikov v širšem smislu« mogoče izpeljati zgolj iz splošnega načela pravne (in socialne) države v 2. členu Ustave RS. Kršitev »pravice do lastnega tempa«, kot so jo državni uradniki postopoma izgrajevali, med drugim, in nikakor ne izključno, tudi v ZKP, je po moji oceni razlog za to, da predvsem tisti državni uradniki ter javni uslužbenci (vključno z akademiki), ki so mojstri pri izvrševanju te pravice (ponavadi gre že po naravi stvari za bolj glasne posameznike), uspešno »mešajo meglo« in s tem že dvajset let begajo zakonodajalca, da glede nekaterih ključnih institutov v ZKP neodločen stopica na mestu toliko časa, da se cikel ponovi z novim zakonodajalcem. Zato ni presenetljivo, da so (in bodo tudi v prihodnje) ključne strukturne reforme kazenskega postopka predvsem reaktivne posledice odločitev Ustavnega sodišča RS in v zadnjem času čedalje bolj tudi EU.
Če uradniku postaviš rok, je to nasilje in mobing
Najhujša možna oblika posega v »pravico do lastnega tempa« je rok. S tem se lahko poistovetimo vsi, roki priganjajo, nas gnjavijo, ob njih se moramo zganiti, opraviti neko aktivnost, nad nami visijo in so konstanten opomnik, da je nekaj treba storiti. Naj bodo instrukcijski ali prekluzivni, nič ni za državnega uradnika bolj groznega kot rok. Če ga postavi nadrejeni brez izrecne zakonske podlage (v zakonih je pravica do lastnega tempa običajno že ustrezno implementirana), je praviloma občuten kot oblika psihološkega nasilja nad državnim uradnikom in njegovo »ustavno pravico do lastnega tempa«, doslednost nadrejenega pri uveljavljanju pa je kaj hitro razumljena kot ena izmed najhujših oblik mobinga.
Tesno in z roko v roki so z roki povezane pravice drugih. V kazenskem postopku so to v prvi vrsti pravice osumljencev in čedalje bolj tudi pravice žrtev oziroma oškodovancev, ki uradnike obremenjujejo z dodatnimi administrativnimi bremeni in opravili.
Sledijo obveznosti ter zahteve po transparentnosti in večji javnosti dela. Naj pojasnim podrobneje. Eno je, če lahko državni uradnik v miru v svoji sobi počasi zapiše svoje misli in subjektivne vtise na papir. Nekaj povsem drugega pa, če je prisiljen svoje opravilo opraviti javno vsem na očeh ali če se ga pri opravilu na primer posname. To pomeni ne samo, da ima določen rok, ampak tudi, da se bo moral na opravilo predhodno pripraviti, se osredotočiti na bistveno in paziti, da vse opravi po regelcih, saj se v nasprotnem primeru iz avdiovideo zapisa vidi, da se ni pripravil, da je recimo pri zaslišanju spraševal neumnosti, bil nesramen, ni poznal zadeve, ni imel rdeče niti, ni bil kos svoji nalogi ali da ni upošteval postopkovnih pravil.
Navedene pomanjkljivosti je običajno sicer mogoče sanirati prek podvajanja istovrstnih opravil
1
, ker se v fazah in času, ki ga faze terjajo, nepravilnosti operejo in izvorni madeži neprofesionalnosti zbledijo. Iz tega razloga je z vidika »pravice do lastnega tempa« pomembno, koliko faz in posameznikov bo do končne odločitve opralo morebitne neumnosti. Več ko jih je, bolj je »pravica do lastnega tempa« na varni strani. V tem kontekstu lahko govorimo tudi o sistemskem potencialu za prelaganje odgovornosti: večji kot je, bolj je »pravica do lastnega tempa« zavarovana.Zakaj se zaradi predloga ZKP-N jezijo uradniki in zakaj odvetniki
Ni naključje, da sem za kodno ime za ta zakonodajni projekt (vsak zakon je imel svoje) v času vodenja direktorata za zakonodajo s področja pravosodja na ministrstvu za pravosodje določil latinsko besedo Helix. Helix je poimenovanje rodu polžev, beseda pa spodbudi tudi asociativno povezavo na dvojno vijačnico v DNK ter postopno evolucijo. Kabinet ministra za pravosodje je namreč strokovnim službam dal nalogo, da se poveča učinkovitost kazenskega postopka, ob hkratni ohranitvi stopnje pravic in garancij osumljencem, še posebej tistim iz šibkejših socialnih slojev, saj je njih precej udarila že novela ZKP-K. Tako določena cilja nam nista omogočala druge poti, kot da v vseh fazah kazenskega postopka grobo posežemo v »pravico državnih uradnikov do lastnega tempa«. Ker ta za zdaj še ni izrecno zapisana v ustavo, tako kot pravica do čiste pitne vode, so predlagani posegi s konvencijskega in ustavnega vidika po moji oceni nesporni v kontekstu veljavnih standardov ESČP in EU.
Da ne bi izumljali tople vode, smo s kolegi z ministrstva predvideli nadgradnjo že obstoječih in uveljavljenih ter znanih domačih institutov in se za predlagane rešitve dodatno ozrli po dobrih praksah iz tujine ter po konvencijsko pretestiranih formulah. Predlog tako med drugim vsebuje: obvezno združevanje postopkov že v predkazenski fazi
2
; dokazno vrednost zaslišanja prič pred policijo v primeru avdiovideo zapisa zaslišanj3
; spodbujanje uporabe instituta posameznih preiskovalnih dejanj pred oziroma namesto preiskave4
; možnost državljanov, da od operaterjev pridobijo podatke o tem, ali je policija o njih ali od njih zbirala prometne podatke; možnost operaterjev, da so tako kot njihovi kolegi na razvitem zahodu lahko lojalni do svojih strank in v primeru nezakonitih ali spornih neposrednih zahtev policije podatke brez odlašanja posredujejo sodišču; pravno ureditev uporabe IMSI-lovilcev (ki jih po nekaterih analizah neodvisnih medijev policija še kar nezakonito uporablja); večjo vlogo oškodovancev oziroma žrtev v vseh fazah postopka; omejitev zavlačevanja glavne obravnave z nepotrebnimi in odvečnimi bralnimi vajami; večja zaveza sodišč druge stopnje, da dokončno odločijo in ne vračajo zadev po nepotrebnem nazaj na prvo stopnjo; uvedba ločenih mnenj na Vrhovnem sodišču RS…Vsi ti ukrepi na neposreden ali posreden način posegajo v »pravico državnih uradnikov v širšem smislu do lastnega tempa«, kot sem jo opisal zgoraj, odvetnikom/zagovornikom pa prek večje učinkovitosti in skrajševanja postopkov tudi v število njihovih točk v stroškovnikih. Razumljivo je, da so slednji slabe volje, še posebej zdaj, ko jim sodišče ni dalo prav v sodnem sporu (za tiste, ki ne veste: tožili so državo in ministrstvo za pravosodje za povečanje višine njihove točke in izgubili). Razumljivo je tudi, da so nekateri izkušeni uporabniki pravice do lastnega tempa bolj glasni in da so si v več kot dveletnih strokovnih razpravah, medresorskem usklajevanju, javni predstavitvi mnenj v državnem zboru na vse kriplje prizadevali, da se spremembe, ki bi posegle v njihovo pravico do lastnega tempa, ne uveljavijo. To je njihova legitimna demokratična pravica in prav je, da se jih sliši. Ampak zakonodajalec naj se zaveda, da v prvi vrsti odloča prav o njihovi pravici do lastnega tempa. Če bo predlog ZKP-N sprejet, bo ta bistveno okrnjena in dobili bomo bolj učinkovit kazenski postopek, brez škode za pravice osumljencev in z več pravicami za žrtve in oškodovance.
Če bo predlog ZKP-N v Državnem zboru RS zavrnjen, pa kot prvi predlagam, da se v slovensko ustavo izrecno zapiše, da imajo državni uradniki v širšem smislu ustavno pravico do lastnega tempa.
O trumpizmih nasprotnikov reformne novele ZKP-N
Zgoraj sem poskušal na, upam, berljiv način razmegliti kakofonijo in nekatere naravnost žaljive in absurdne trditve o tem, da predlog novele ZKP-N, ki ga je pripravilo ministrstvo za pravosodje v času, ko sem bil v. d. generalnega direktorja direktorata za zakonodajo s področja pravosodja, znižuje raven človekovih pravic, da se s tem vračamo v »svinčene čase komunizma«, celo v »inkvizicijski srednji vek«. Ne vem, ali se avtorica oziroma avtorji teh »trumpizmov« zavedajo, da s tem posredno žalijo tudi svoje kolege, predvsem pa tega, da verjetno na predzavestni ravni na druge projicirajo svoje potlačene občutke nelagodja in skrbi za človekove pravice v njihovem lastnem ravnanju in delovanju. Verjamem, da je prav vsak, ki tole bere, sposoben toliko kritičnega razmisleka, da ob oceni prizadevanja in dela strokovnih služb na ministrstvu za pravosodje glede uveljavljanja človekovih pravic v tem in v prejšnjih vladnih mandatih tovrstne očitke že na prvi pogled prepozna kot absurdne. Ob podrobnejšem prebiranju predloga ZKP-N pa žaljive na ravni zdrave kmečke pameti.
Skupaj s kolegi smo vedno prisluhnili strokovnim argumentom, in če so bili argumenti na mestu, smo jih upoštevali in podprli, če ne, obrazloženo zavrnili. Ni bilo pomembno, s katere strani so predlogi prišli, dokaz o tem so obsežne obrazložitve in opredelitve v končnem vladnem predlogu ZKP-N, ki je na voljo vsem. Sedanje stanje marsikomu ustreza, zato – če smo hoteli narediti premik naprej – vsem nismo mogli ustreči. Če bi ustregli vsem, se ne bi nič spremenilo. Empirični substrat, na podlagi katerega smo delali, pa dokazuje, da sedanje stanje ni optimalno, tudi ne z vidika trendov. Naj navedem samo eno podrobnost: po podatkih, ki jih je ministrstvo za notranje zadeve oziroma policija posredovala ministrstvu za pravosodje ob pripravi ZKP-N, se je dolžina policijskega dela v predkazenskem postopku od leta 2011 do leta 2015 za gospodarski kriminal povečala s 145 dni na 274 dni, za organizirano kriminaliteto pa s 224 dni na 302 dneva. In v teh številkah je upoštevan samo policijski del predkazenskega postopka, sledi še tožilski, nato sodno-preiskovalni in nato še enkrat sodni postopek na glavni obravnavi. Pri tem je spoznavno dejstvo, da bolj ko se oddaljujemo od trenutka kaznivega dejanja, bolj priče pozabljajo, zato ima rešitev z dokazno vrednostjo zaslišanja pred policijo precejšen pomen, še posebej v tovrstni kriminaliteti. To je ugotovila tudi opozicijska oziroma tako imenovana Logarjeva komisija o preiskavi bančne luknje in v svojem vmesnem poročilu kot enega izmed najbolj pomembnih ukrepov predlagala prav dokazno vrednost zaslišanj pred policijo. Poročilo je bilo takrat v državnem zboru soglasno sprejeto.
Če bi bil populističen, bi rekel, da je to zgolj en delček, ki pa morebiti pojasnjuje, zakaj se v javnosti in medijih izpostavlja predvsem nasprotnike predlaganih in mednarodno primerljivih ter preizkušenih rešitev v ZKP-N. Vendar pa sam nisem pripadnik teorij zarote in menim, da je negativna publiciteta okrog ZKP-N bolj posledica mešanice prevelikih egov, običajnih lobističnih prijemov in deloma tudi nespretnosti pravosodnega ministrstva v razbijanju PR-spina brezskrupuloznih nasprotnikov, ki lažnivo prikazuje, da naj bi bili proti rešitvam vsi ključni deležniki. Dejstva namreč govorijo drugače, saj so to javno demantirali tako sedanji predsednik vrhovnega sodišča kot generalni sekretar vrhovnega sodišča in varuhinja človekovih pravic, da sploh ne omenjam stališča novega generalnega državnega tožilca glede zadnjega vladnega predloga, še iz časov, ko je bil vodja ODT Maribor… Drži pa, da so odvetniki proti – (sarkazem on) predvsem so glasni tisti, ki se specializirajo za branjenje socialno šibkejšega sloja (sarkazem off).
Upam, da v zadnji fazi odločanja v Državnem zboru RS ne bo prišlo do zamenjave teze. Očitno neusklajena koalicija glede amandmaja NSi o podaljšanju roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v primeru nezakonitega sojenja v nekdanji državi je v čisto zadnjem trenutku odločanja o noveli ZKP-N dala nepotreben zagon nasprotnikom reforme in branilcem »pravice do lastnega tempa«. Pri tem podaljšanju roka gre za politično odločitev, ki bo glede na že soglasno sprejeta stališča ustavnega sodišča in številne odločbe vrhovnega sodišča brez kakšnih posebnih ali pomembnih posledic, saj je bil omenjeni rok že dvakrat podaljšan (na zahtevo Ustavnega sodišča RS). Tisti, ki so to pravico do izrednega pravnega sredstva že izkoristili, pa je tako ali tako ne bodo mogli vnovič uveljavljati. Pri tem amandmaju sicer nisem sodeloval, osebno pa mislim, da je ena pomembnih vrednot, ki povezuje tako »desne kot leve« in izhaja tudi iz vrednot NOB, pošteno in zakonito sojenje. Še eno podaljšanje roka za zahtevo za varstvo zakonitosti se mi tudi v tem kontekstu, kot rečeno, ne zdi problematično, in to vidim kvečjemu kot priložnost, da se politika samozavestno odreče ideološkim provokacijam.
Še to: moje za zdaj resda kratke izkušnje s sojenjem in tudi pogovori s kolegi sodniki z daljšim stažem potrjujejo, da so predlagane rešitve v ZKP-N korak v pravo smer, in tudi zato upam, da bodo rešitve ob ponovnem glasovanju v državnem zboru potrjene. Tudi tistim bolj glasnim kolegom v izvršilni veji oblasti, ki branijo svojo »pravico do lastnega tempa«, privoščim, da dobijo na voljo posodobljena orodja za večjo učinkovitost. Glede na moja dosedanja opažanja in njihove dosedanje izkušnje sem prepričan, da bodo že našli kak nov izgovor za to, da jih ne uporabljajo. Skratka, upam in verjamem, da so poslanci ne glede na ideološko opredelitev sposobni iti čez strankarske razprtije in prepoznati dobre rešitve v ZKP-N ter da bodo novelo tudi v drugo potrdili v državnem zboru, s še večjo večino. V nasprotnem primeru se bodo vse njihove kritične besede o našem kazenskem sistemu ter postopku, ki da je pisan na kožo banksterjem in tajkunom, izkazale za neiskreno jamranje…
P. S.: Samo za vsak primer, če bi kdo iskal – »pravica do lastnega tempa« za zdaj de iure izrecno še ne obstaja…
Dr. Ciril Keršmanc je okrožni sodnik na kazenskem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani, bil je v. d. direktorja direktorata za zakonodajo ministrstva za pravosodje, je nekdanji raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri PF, tajnik Društva za kazensko pravo in kriminologijo Slovenije in eden od avtorjev novele zakona o kazenskem postopku.
1
V kazenskem postopku zdaj recimo zaslišanje pred policijo, pred preiskovalnim sodnikom in nato še enkrat na glavni obravnavi (ne glede na to, ali že prej tudi pred preiskovalnim sodnikom – torej tudi v sodni fazi dvakrat, za vsak primer…).2
Po statističnih podatkih policije je namreč veliko takih zadev, ko istega osumljenca za različna, včasih tudi istovrstna, kazniva dejanja obravnava več tožilcev in tudi več okrožnih državnih tožilstev, kar je z vidika učinkovitosti potratno. Na obisku v Avstriji so nam povedali, da je tam prva stvar, ki jo tožilec naredi, ko dobi spis, da pogleda, ali tega osumljenca že kdo obravnava. Če ugotovi, da je tako in mu zadeve ne odstopi, lahko pride do postopkovne kršitve.3
Pri tem rešitev vključuje vse standarde, ki jih je ESČP razvilo ob presoji ustreznosti drugih sorodnih ureditev evropskih držav – to ne more biti edini dokaz, razen v izjemnih primerih (na primer smrt priče) mora biti zagotovljeno naknadno neposredno zaslišanje pred sodiščem, po načelu proste presoje dokazov je sodnik tisti, ki oceni dokazno vrednost takega zaslišanja.4
Površni kolegi iz akademske stroke so v nekaterih svojih izvajanjih zavestno ali nezavedno zavajali, da se preiskava ukinja. Toda ni bilo tako – že v izhodiščnem predlogu Vlade RS je bila z vidika učinkovitosti postopka le izrecno predpisana dolžnostna uporaba predhodnih preiskovalnih dejanj iz 165.a člena, ki je bil z novelo ZKP-E vnesen v ZKP že daljnega leta 2004… Nikakor pa to ni bila ukinitev sodne preiskave, ki jo državni tožilec vedno lahko zahteva, če oceni, da je potrebna iz razlogov in pod pogoji, ki jih določa že veljavni zakon in se z novelo ne spreminjajo. Že zdaj je mogoča vložitev obtožnice v rednem postopku tudi brez preiskave, za kazniva dejanja z zagroženo kaznijo pod osem let brez soglasja preiskovalnega sodnika, nad osem let pa s soglasjem preiskovalnega sodnika. Glej 170. člen ZKP. Nisem še slišal, da bi kdo to ureditev problematiziral z vidika varstva socialno šibkejših…