V ponedeljek me je poklical Dnevnikov urednik in mi sporočil, da se naše sodelovanje končuje in da imam priložnost, da napišem še zadnjo kolumno, ki bo objavljena na tem mestu kot že tolikokrat do danes. Malce sem se začudila, malce sem bila presenečena zaradi tega nenadnega sporočila, a sem kot pomembno gesto razumela besede glavnega urednika, da lahko v zadnji kolumni kot vedno brez zadržkov pišem, o čemer koli želim, tudi o ločitvi, ki sledi. Da, tako je bilo vedno, odkar mi je glavni urednik predlagal, da postanem Dnevnikova kolumnistka: pisala sem, kar sem hotela in kakor sem hotela, brez posegov v to, kar sem napisala ali kar sem hotela napisati. To dodajam tudi kot drobno pohvalo in dokaz odprtosti tega časopisa.
Da, tudi meni se zdi nenavadno pa tudi žal mi je, da se poslavljam od te kolumne in njenih bralcev, in kot vedno to počnem na zelo osebni ravni.
Ko se je slovenska košarkarska reprezentanca uvrstila v finale evropskega prvenstva, sem na twitterju čestitala za ta sijajen dosežek. Čestitala sem...
Vedno znova se soočamo z grozljivostjo terorizma v Evropi. V Evropski uniji. Tu, v našem skupnem domu evropskih držav in narodov, tu, kjer imamo iste...
