Če to igrišče obiščete takoj po dežju, se vam bo zdelo, da je res zanemarjeno, saj je sredi igrišča velika luža, iz nje pa štrlijo štori. Toda nenadoma opazite, da otroci mlako obožujejo: vanjo mečejo kamenje, palice, tisti s škornji brodijo po vodi. Mlaka je namreč del igrišča. Celo ime ima – Vodnikova luža.
»Ime so ji dali okoliški prebivalci, saj je v njej po deževnih obdobjih vedno zastajala voda. Tam smo nasuli savske kamne. Poigrali smo se tudi s postavitvijo številnih štorov. Tako smo otrokom lužo naredili zanimivo tako v suhem kot v deževnem obdobju,« je razložila Špela Klofutar, sicer magistra kemije, ki pa se je popolnoma posvetila gozdni pedagogiki in zdaj na doktorskem študiju na Pedagoški fakulteti preučuje možnosti gozda kot okolja za izobraževanje in podajanje naravoslovnih vsebin. Ustanovila je tudi Zavod Špelinice, v okviru katerega predšolske otroke v gozdu na Golovcu uvaja v raziskovanje narave, v čudenje naravi, kot pravi.
Gozdna igralna pot je bila logična posledica njenega navdušenja nad gozdno pedagogiko, zasnovala pa jo je skupaj s hčerko arhitektko Ano Klofutar - Hergeršič in drugimi pomočniki, tudi s prostovoljci iz Bavarske. Po njenem prepričanju je bil glavni namen projekta gozdnega igrišča, da bi otrokom iz urbane ljubljanske sredine omogočili aktivno preživljanje prostega časa in sprostitev v neposredni bližini narave po principih gozdne pedagogike.
Brez pravil – izziv tudi za starše
»Ko so odprli igrišče, je bil Jernej star dve leti in bolj kot hlodi ga je tedaj zanimal pisani tobogan. Zdaj ko je večji, pa ga nikakor ne morem spraviti z gugalnice na drevesu. Tudi v hišici iz vej se rad igra,« je dejala Metka Bisk, Šiškarica, ki s sinom kar pogosto pride tudi na to igrišče. Igralna pot je narejena tako, da je na njej deset postaj, ki skupaj poskrbijo, da otroci tipajo, vohajo, nabirajo, opazujejo, skrivajo, tečejo, skačejo. »Od klasičnega igrišča se razlikuje v tem, da so igrala abstrahirana s pomočjo elementov iz narave, saj so otroci domišljijsko dovzetnejši. Po principu proste igre na takem igrišču najdejo več zabave, načinov uporabe in zaposlitve,« je razložila ustvarjalka igrišča. »Te postaje od otroka zahtevajo ročne, motorične in miselne spretnosti v očesu prijetnem izmenjevanju prepletenih zatočišč, predora, talnih oznak in iger, ravnotežnih debel, hlodov in ovir,« je dodala Klofutarjeva.
Gozdno igrišče pa je posebno še v nečem – na njem ni pravil. Ni omejitve starosti za posamezna igrala, ni predpisanega načina igranja, ni pravilnega načina guganja, ni pravega načina za plezanje po vrvi. »Na naši igralni poti dajemo otroku možnost, da sam izbira pot. Če otroku dopovedujemo nenehno, katera pot je zanj bolj prava, mu sporočamo, da tega ne zmore sam, in seveda posledično, da mu ne zaupamo. Prav gotovo si bodo odraščajoči otroci tudi v življenju izbrali različne, morda zahtevnejše poti in sprejeli težje odločitve,« meni Špela Klofutar.
Starši so vajeni supervarnih igrišč
Za ljubljanske standarde nenavadno igrišče pa je izziv tudi za starše, saj so, kot pravi Klofutarjeva, starši vajeni »supervarnih igrišč brez ostrih robov«. »Včasih me je kar malo strah, ko sin pleza po drevesih. Tudi gugalnica je precej visoka. Verjetno je tako, ker res nismo več vajeni, da bi se otroci igrali v gozdu. Nič nenavadnega pa se nam ne zdi, da plezajo po plastičnih igralih, ravno tako visoko kot na drevo,« je razmišljala Metka Bisk. Prav nič je ne moti več, da se tako njen sin kot drugi otroci z igrišča vrnejo popolnoma mokri: kot rečeno, je največja atrakcija gozdne igralne poti čisto prava naravna velika luža.
