Izhajala sem iz svojih izkušenj in najnovejše literature o tej problematiki. Kožni rak se lahko pojavi tudi na vekah. Veliki tumorji na vekah zahtevajo obsežne rekonstruktivne posege. Pojavilo pa se je zdravilo v obliki kreme, ki lahko tumor ozdravi. Vendar to zdravljenje za očesno področje še ni dodelano. Pričakujem, da se bo to zdravilo v prihodnje lahko uporabilo pri bolnikih, kjer kirurgija ni mogoča. Lotila sem se tudi ščitnične orbitopatije. Pri boleznih ščitnice se poveča maščevje v orbiti, zato se oči izbuljijo. Bolnik s težavo premika zrkla, tudi vid se mu lahko poslabša. Če zdravljenje z zdravili ali obsevanjem ni učinkovito, v kirurškem posegu podremo stene orbite (očnice), da gre oko ponovno nazaj.
Te patologije je v svetu kar veliko, pri nas pa bistveno manj. Naši tirologi se namreč zgodaj odločijo za zdravljenje ščitnice in je potem tudi stranskih učinkov na očeh manj. Izpostavila sem, da bi morali tudi drugod po svetu tirologi bolj sodelovati z oftalmologi, tako kot to dobro poteka pri nas. Razvijajo se tudi nova zdravila. Biološko zdravilo retuksimab naj bi preprečilo, da bi v orbiti prišlo do teh hudih sprememb. Trenutno rezultati o tem niso enoznačni. Potrebujemo multicentrično študijo, ki bo pokazala, ali bi tovrstno zdravljenje bolnikom izboljšalo kakovost življenja. Dalje: pri odstranitvi oči zaradi tumorjev ali po poškodbah pri nas bolnikom vstavimo najsodobnejše vsadke. Kljub temu pri nekaterih bolnikih po nekaj letih opazimo zaplete. Rešitev vidim v materialu za proteze, ki bi bil manj grob in bi omogočal, da bi tkivo in žile rasli skozi.
Lotila sem se tudi prirojene otroške spuščenosti vek. To se zdi morda majhen problem, a kirurgi moramo izbrati eno od petih tehnik operacije, ki pa nobena ni idealna. Nedavno so odkrili gene, ki vplivajo na razvoj te napake. Mislim, da bo šel razvoj v smer, da bomo na osnovi genskih lastnosti bolnika lahko izbrali najboljšo terapijo zanj. Na predelu oči se pogosto izvajajo kirurške tehnike pomlajevanja. Predstavila sem možne tehnike in kaj naredimo v posameznih primerih. Vodilo mojega predavanja je bilo, da gredo trendi v minimalno invazivno zdravljenje, da torej z najmanjšim možnim posegom dosežemo največ, saj je s tem rehabilitacija bolnika bistveno boljša.
V predavanju ste se omejili na plastično in rekonstruktivno očesno kirurgijo. Kateri so najpogostejši posegi v očesni kirurgiji v širšem smislu?Operacij na očeh je veliko vrst. Zelo široko področje, kjer v Sloveniji opravimo več kot 15.000 operacij letno, je siva mrena: odstranimo motno lečo in vstavimo umetno. Obsežno je področje glavkoma; kadar zdravljenje z zdravili ne učinkuje več, s pomočjo laserskih ali operativnih posegov omogočimo, da pri pacientu očesni pritisk ostane normalen in ne pride do propadanja vida, predvsem vidnega polja. Velika skupina so tudi operacije na mrežnici; do odstopa mrežnice v veliki meri pride zaradi sladkorne bolezni. To bi pomenilo slepoto, tako pa s posebno operacijo vitrektomijo to preprečujemo. Operativno zdravimo škilavost. Lepo tečejo presaditve roženic, kjer moram pohvaliti sodelovanje naše klinike in Slovenija-transplanta.
Vse omenjeno na Očesni kliniki izvajamo vsakodnevno; imamo pet operacijskih dvoran, a bi jih glede na priliv bolnikov potrebovali še več. Oftalmologi seveda veliko bolezni zdravimo tudi z zdravili. Tukaj je najobsežnejše področje starostna degeneracija rumene pege. Včasih je to pomenilo funkcionalno slepoto, ker ljudje niso imeli centralnega vida in niso mogli opravljati natančnih del. Z biološkimi zdravili, ki zavirajo rast žilic, pa vid lahko ohranjamo. Pacienti vsakih nekaj mesecev dobijo injekcijo v oko, pred tem pa je treba opraviti natančen pregled in preiskave. To zahteva veliko kadra, bolnikov pa je vedno več. To nas že malo ovira, saj imamo manj možnosti, da bi širili druge dejavnosti.
Kaj je med vašo kariero najbolj izboljšalo kakovost življenja bolnikov?Z oftalmologijo sem se začela ukvarjati leta 1983 in do danes se je zelo veliko spremenilo. Pri sivi mreni smo na primer morali odpreti oko, ljudje so morali po operaciji nositi debela očala. Uvedba ultrazvočnega odstranjevanja leče in vstavljanja umetnih leč je pomenila ogromen preskok. Z uvedbo laserjev smo začeli uspešno zdraviti obolenja mrežnice in glavkoma. Pri starostni degeneraciji rumene pege smo lahko ljudem svetovali, naj uživajo vitamine in antioksidante, in čakali, da je šla bolezen naprej. Zdaj za eno od oblik bolezni poznamo zdravljenje z biološkimi zdravili. Prišlo je do razvoja novih zdravil, tehnologije in – po čimer morda v oftalmologiji izstopamo – zelo pretanjenih preiskovalnih metod. Danes praktično lahko diagnosticiramo posamezne očesne dele. Roženica, ki je prozorna, je sestavljena iz petih plasti. Pri njej merimo debelino plasti, njeno površino, štejemo število celic… Mrežnica je tanka membrana, sestavljena iz desetih delov, v prečnem prerezu jo lahko preskeniramo z laserjem in ugotovimo, kje je obolenje.
Kadar človek potrebuje korekcijo povešenih vek, morda prej pomisli na obisk pri estetskem kirurgu kot oftalmologu. Imate pri strokah različne pristope pri posegih ali je vseeno, katero stroko si bolnik izbere?Veke niso koža, so organ, ki ima funkcije. Z utripanjem morajo prerazporejati solzni film, v vekah so žleze, ki izločajo oljni del solznega filma. Oftalmologi poznamo do potankosti najmanjše strukture očesa. Tudi naši inštrumenti so temu prilagojeni. Pri operacijah upoštevamo funkcijo in videz. Sama sem naredila čez 15.000 operacij na tem področju. Mislim, da je za poseg na očeh bolj varno izbrati očesnega zdravnika kot plastičnega kirurga.
Zelo popularna je laserska odprava dioptrije. Kakšno je vaše stališče do teh posegov?Za tako operacijo se bolnik odloči, če ne more nositi kontaktnih leč ali ne želi nositi očal. Z medicinskega vidika niso nujne niti potrebne. Pri teh posegih je najpomembnejši pravilen izbor bolnika, ker niso vsi za vse. Ljudje to preveč z lahkoto jemljejo. Treba se je zavedati, da gre za poseg na zdravem očesu, ki ima lahko stranske učinke in zaplete. Aparature so že tako izpopolnjene, da je zapletov malo, a se pripetijo. Srečala sem kar nekaj bolnikov, ki so s posegom zadovoljni, posamezni pa tudi ne, ker se jim je dioptrija povrnila in podobno. Refraktivne operacije so vprašljive tudi z vidika etike, ker se, kot rečeno, operira zdravo oko. Seveda se bo vsak kirurg kar najbolj potrudil, ni pa nujno, da bo tak tudi rezultat. Zato je treba pred takim posegom zelo dobro razmisliti ali iti po drugo mnenje k svojemu oftalmologu.
Kje je slovenska oftalmologija? Po znanju so naši oftalmologi pri vrhu, saj mladi specializanti na evropskem specialističnem izpitu iz oftalmologije redno dosegajo najboljša mesta. Kaj pa tehnološka opremljenost in drugo?Naši specializanti se lahko med izobraževanjem naučijo ogromno. Sama sem že 15 let izpraševalec na teh izpitih in res imajo veliko znanja. Tudi zato, ker imajo možnost videti široko patologijo, saj naša klinika ni ozko usmerjena, kot so nekatere očesne bolnišnice v tujini. Pri opremljenosti je seveda problem denar. Ko smo kliniko leta 2001 odprli, je bila zelo moderna. Aparature so danes že nekoliko zastarele, denarja za nakup novih pa je malo.
Še vedno delate kot očesna kirurginja, bili ste vodja oddelka za očesno plastično kirurgijo na Očesni kliniki, predstojnica klinike, strokovna direktorica UKC Ljubljana. Kaj vam je prinašalo največ zadovoljstva?Brez dvoma mi največ zadovoljstva še vedno prinaša delo z bolniki. Že od začetka moje kariere in še danes zelo rada delam, kar kažejo tudi dobri rezultati. Vsaka od teh funkcij je imela svoje izzive. Na Očesni kliniki smo bili zelo uglašen tim, veliko smo naredili pri organiziranosti klinike, izboljšanju varnosti obravnave za bolnike, samodisciplini. Ko sem bila strokovna direktorica, je bil prav tako poudarek na razvoju kulture varnosti, v zelo kratkem času smo naredili mednarodno akreditacijo, sprejeli pravilnike o kliničnem preizkušanju zdravil, službeni odsotnosti ...
V kliničnem centru začutiš, kako so ljudje pripravljeni skupaj stopiti in nekaj narediti, če so pozitivno stimulirani. V tej ustanovi je ogromno znanja in tudi privrženosti, ljudje nikoli najprej ne vprašajo za denar, čeprav se morda sliši drugače. Da takšen kolos deluje brezhibno, je treba ogromno energije na vseh nivojih. Žalostno je, da se mora taka ustanova neprestano ukvarjati s takim in drugačnim pomanjkanjem. Moja izkušnja je, da bi vsi naredili vse, da bi bolniku šlo dobro.
