Sicer pa se Kutin v svojih razmeroma kratkih kratkih zgodbah loteva življenja sodobnega slehernika – posameznikove otopelosti ob rutini vsakdanjika in njegovem nezaupanju v lastne sposobnosti, jasno, ob treznem zavedanju o lastni minljivosti. Pa očetovih strahov pri varovanju otroka ob odsotnosti partnerice, sinovih dvomov ob izničenju idealizirane podobe staršev ter neumornem in pretiranem trudu mater in očetov, da bi se razdajali svojim otrokom, s čimer – kot avtor groteskno pokaže v Nedeljskem kosilu – iz njih delajo bodoče pošasti. V zgodbi Krik pošlje Kutin svoje junake iz varne družinske celice tudi na ulico, kjer posname tako intimni kot kolektivni gnev na enem od javnih protestov, in sicer dovolj avtentično, da se bralec vpraša, ali sam res nikoli ne bi prvi zabrisal kamna v množico, v policiste.

Neprizanesljivo deziluzijo popolnega družinskega in partnerskega življenja, ki je v središču Kutinovega trenutnega zanimanja, pa avtor najbolj avtentično – z opisi ranljivosti in boleče odkritosti – ovekoveči v zgodbi Dom; starejšemu paru simptomatično dezinficirajo hišo, kar nemara »obljublja nov začetek«. Sicer pa se pisatelj, da bi karseda plastično pokazal, da »smo tempirane bombe načeloma vsi po vrsti, samo prave pogoje potrebujemo za eksplozijo«, večkrat zateče tudi v svet posebnih učinkov oziroma fantastike, tudi nepretenciozen humor je na njegovi strani, uspevajo mu na videz lahkotni hitri prehodi iz stanja miru v stanje skoraj filmske groze.

Med odlike te zbirke ne spadajo posebej kompleksni liki, izjemen dramaturški lok razporeditve zgodb ali izstopajoč slog, po katerem bi si želeli zapomniti pisavo Blaža Kutina. A njegov prvenec prinaša svežino že zato, ker je avtor v njem sposoben s preprostimi, inovativnimi manevri mimogrede preobračati gledišče – junak, ki se dvajset let ne more rešiti neznančevih klicev, postane na koncu sam neznani klicatelj; izkušen psihoterapevt sprva pomaga ljudem, ki se ne znajo nadzorovati, na koncu pa je sam največji kolerik in tako naprej.

Kutin je v Tempirani bombi torej dovolj univerzalen, da nagovarja širok krog bralcev, a hkrati še premalo drzen, da bi si upal privoščiti, da kateremu od njih tudi ne bi bil všeč. Njegove neobičajno običajne junake smo že spoznali, manj jasno pa ostaja, kako dolga je vžigalna vrvica previdnega, a nepredvidljivega avtorja. Opozorilo enega njegovih protagonistov tik pred smrtjo navsezadnje ni zanemarljivo: »Kar nas ubija, je življenje samo.«