Fundacija Brumen je za letošnji bienale oblikovanja prejela 392 prijav, ki jih je poslalo 137 prijaviteljev, 17 med njimi je letos na bienale poslalo več kot pet prijav. Zbrana dela bo ocenjevala komisija, ki je v torek na mednarodni konferenci v Kinu Šiška ponudila vpogled v različne pristope in načine oblikovanja.
Med njimi so bili mlajši oblikovalci Felix Pfäffli in Paula Troxler iz Švice ter Kurt Glänzer iz Avstrije, ki se ukvarjajo predvsem z grafičnim oblikovanjem, med izkušenejše pa spadata Španec Jaime Serra, ki se ukvarja z oblikovanjem infografik, in Britanec Henrik Kubel, ki se posveča tipografiji. Medtem ko je mlajši del komisije predstavljal predvsem svoje biroje in poudarjal pomen svobode, igre in skupinskega dela pri ustvarjanju za naročnike – Pfäffli ima na primer v svojem delovnem tednu petke rezervirane za delo, ki ni plačano, torej za raziskovanje, izobraževanje in svobodnejše ustvarjanje –, sta se Serra in Kubel posvetila predvsem svoji praksi in filozofiji.
Spolno življenje v infografiki
Za infografika in umetnika Jaimeja Serro je glavni interes resnica, zaradi česar se bolj kot k objektivnosti nagiba k subjektivnosti. Po njegovem mnenju podatki sami po sebi ne morejo biti resnica, velike količine podatkov, ki jih podjetja in vlade shranjujejo o nas, pa posledično ne pomenijo veliko, saj jih shranjujejo »o nas, a brez nas«. »Razčlovečeni podatki so bolj objektivni in ravno objektivnost preprečuje, da bi bili resnični,« meni Serra, ki dodaja, da je dejstvo vedno sestavljeno iz subjektivnosti – izkušenj, občutij, smisla za humor.
Po njegovem mnenju ni dveh resnic, ki bi bili enaki, vsaka oseba pa ima svojo, entiteta, ki bi ji lahko rekli Ljudje, ne obstaja. Kot primer je predstavil infografiko Spolno življenje stabilnega para, kjer je vizualiziral eno leto spolnih odnosov med njim in njegovo ženo. Dneve, ko ni bilo spolnih odnosov, je predstavljala črna črta, dneve, ko so bili, pa črte devetih različnih barv, glede na vrsto odnosa. Navdih je dobil pri ženinem vodenju koledarja spolnosti, medtem ko se sam na primer sploh ni zavedal, da imata težave.
S črkami Moskvo približati tujcem
Henrik Kubel je leta 2000 s Scottom Williamsom ustanovil studio A2/SW/HK, deset let pozneje pa še črkovno založbo A2-Type; njuna filozofija je, da vsak naročnik potrebuje lastno črkovno družino. Kubel in Williams sta nedavno oblikovala črkovno družino in piktograme za moskovsko podzemno železnico, ki je še pred tremi leti vsa svoja sporočila o imenih postaj in prog sporočala le v cirilici. Da bi metro naredili dostopen tudi tujcem, so moskovske oblasti najele britansko podjetje, da preuredi zemljevide in napise. Williams in Kubel sta morala napise sestaviti v latinici in cirilici, ustvarila pa sta tudi vizualno podobo številk prog in drugih oznak na metroju.
Medtem ko oblikovanje oznak za metro stremi k trajnosti, pa mora oblikovanje pisave za tiskane medije omogočati več dinamičnosti, meni Kubel, ki je za The New York Times Magazine ustvaril 29 črkovnih družin. Pri tem je upošteval, da mora imeti tednik dovolj prostora za spremembe, zato ni ustvaril ene pisave na več načinov, temveč več različnih pisav, ki lahko med seboj sodelujejo. Čeprav je izpostavil nekaj naslovnic in naslovov znotraj revije, kjer je oblikovanje črk še posebno opazno, pa je njihovo delo najboljše takrat, ko preprosto deluje. Stran, kjer je poleg fotografije le navadno besedilo, je morda videti običajno, a prav v tem je čar dobre pisave. Mora ti pustiti, da bereš.
