Žal se iz šoštanjske in preteklih podobnih finančnih polomij nismo ničesar naučili. Da je dejanska končna izvedbena cena obširnih gradbenih projektov praviloma vsaj 2- do 3-kratni količnik (običajno s strani politike obljubljene predhodne) investicijske ocene, je že dolgo priznana javna skrivnost. S pravočasno »nedopustno izdajo« realnega obsega in dejanske končne višine investicije bi se namreč lahko hudo ogrozil predvideni projekt, saj bi prestrašeni plačniki ter uporabniki lahko še pravočasno zaznali neodgovorni ter neizvedljivi končni obseg in se zavedli brezmejne globine tega finančnega brezna. Nasprotno pa nas številna manjša tekoča »stopničasta poglabljanja« takih brezen (na primer z »neobhodno potrebnimi« aneksi itd.) ne presenečajo in jih zelo umirjeno, razumevajoče ter stoično prenašamo.
Podobno kakor sedaj glede Šoštanja se bomo v nekaj letih začudeno ponovno spraševali o vzrokih, posledicah in o politični ter finančni odgovornosti za nekajkratne končne podražitve izgradnje drugega tira, izgradnje povezovalnega kanala Medvode–CČN Ljubljana itd., čeprav bi lahko z malenkostno uporabo zdrave kmečke pameti to še pravočasno omejili ali preprečili. Zaradi naknadne slabe vesti bomo zatorej le z rahlimi dvomi sprejemali in verjeli zmerno prikrojenim resnicam, ki nam jih bodo servirali.
Strokovna kritika pomeni napredek, medtem ko pomeni lakajstvo zgolj stagnacijo in propad stroke. Alberto Moravia je nekoč napisal: »Kolo napredka se lahko začasno upočasni, vendar se ga ne da ustaviti.« Svojim strokovnim kolegom na njihov izgovor »pametni odneha« pa odgovarjam s komentarjem Marie von Ebner - Eschenbach: »Kakšna žalostna resnica, ki je temelj prevlade neumnosti.« Vsem na koncu namenjam še misel Voltaira: »Odgovorni smo za to, kar počnemo; vendar smo odgovorni tudi za to, česar ne počnemo.«
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana
