Ministrstvo za kulturo je pred dobrim mesecem objavilo razpis za kulturne programe na področju umetnosti v obdobju prihodnjih štirih let. Ta temeljni mehanizem podpore neodvisni umetnosti pa so, kot opozarjajo nevladni producenti, tokrat oblikovali tako, da s svojimi zahtevami onemogoča razvoj in delovanje nevladnih organizacij v kulturi. »Že od objave razpisa smo opozarjali pristojne na ministrstvu, da je neprimeren, vendar so bile naše pripombe preslišane,« pravi Jadranka Plut, predsednica Asociacije.
O vse slabšem odnosu ministrstva do neinstitucionalnega sektorja ne priča zgolj ponovno znižanje količine sredstev, ki bodo razdeljena na razpisu, temveč tudi dejstvo, da je bil ta objavljen povsem nenajavljeno in v dokaj neprimernem času; najhuje pa je, da v njem mrgoli nerealnih ali pa naravnost škodljivih novih zahtev, ki jih ministrstvo ni predhodno napovedalo, kaj šele, da bi se posvetovalo s temi, ki jih spremembe zadevajo. »Nesmiselnih pogojev je toliko, da se tisti, ki v teh dneh izpolnjujemo te obrazce, sprašujemo, ali se ministrstvo sploh zaveda, kaj počne,« je stanje povzela Plutova.
Od čudaštev do absurda
Eden takšnih ukrepov je uvedba obvezne vstopnine za vse javno sofinancirane programe, kar prinaša vrsto težav. »Nekatere galerije so v javnih prostorih in ne smejo zaračunavati vstopnine; to očitno pomeni, da ministrstvo projektov v teh prostorih pač ne bo sofinanciralo,« razmišlja Katerina Mirović iz Foruma Ljubljana. Toda to je še najmanjša težava: obvezna vstopnina bo onemogočila prihod naključnih obiskovalcev, torej tistih, ki se za ogled neke razstave odločijo spontano in pomenijo pomemben delež občinstva manjših galerij; zmanjšala se bo dostopnost za ranljive skupine (kar je v neposrednem nasprotju s cilji razpisa), omejene bodo tudi možnosti za promocijo avtorjev. »Tako nam v resnici onemogočajo izvajanje našega poslanstva,« dodaja. Neodvisnim producentom s tem nalagajo tudi precejšnje administrativne in organizacijske stroške (davčne blagajne, drugačno računovodstvo), ki so veliko višji od pričakovanega finančnega priliva, predvsem pa je ta zahteva v nasprotju z lokalnimi in evropskimi razpisi (kot je program Ustvarjalna Evropa), ki sofinanciranje pogojujejo prav z odsotnostjo vstopnin. »Zaradi tega ukrepa bodo odpovedana mnoga gostovanja slovenskih ustvarjalcev na dogodkih v tujini, kjer ne pobirajo vstopnin; prizadel bo torej najbolj uspešne in prodorne,« ugotavlja Plutova.
Kot pravi Jure Novak iz Gledališča Glej, je ministrstvo ukrep poskušalo utemeljevati s tem, da naj bi z njim prišli do natančnih evidenc obiska, v čemer se izkazuje popolno nezaupanje do njihovega dela. »Sicer pa bi lahko neumnosti v razpisu naštevali ves dan.« Med drugim je navedel zahtevo, da mora prijavitelj najprej podati analizo področja, na katerem se prijavlja, čeprav je to seveda stvar ministrstva oziroma strokovnih skupin, na podlagi te pa opisati razvojni prispevek svojega programa. »Naredil bom torej subjektivno analizo stanja, nato pa bo komisija ocenjevala, ali so moji cilji skladni z njo? Tu se jasno vidi, da vsebina naših programov ministrstva pravzaprav sploh ne zanima.«
Med spornim in nevzdržnim
Še bolj absurdna je zahteva, ki jo je ministrstvo dodalo v osnutek tipske pogodbe, po kateri mora izvajalec programa od umetnikov pridobiti materialne avtorske pravice »enkrat za vselej in vse primere«. »Toda kako naj producent razstave od slikarja dobi vse avtorske pravice na neko sliko razen moralne?« se je vprašal Uroš Veber iz zavoda Projekt Atol. Ne le, da je tak pogoj že iz pravnega vidika nedopusten, saj bi nekako zaplenil umetnikova dela, ministrstvo želi tudi, da producenti potem te vsebine brezplačno ponudijo v javno uporabo za nepridobitne namene.
»Gre za nefunkcionalen dokument, ki s številnimi določili in omejitvami pomeni grozljiv poskus discipliniranja po meri uradništva na ministrstvu,« ocenjuje Jurij Krpan, vodja Galerije Kapelica, ki kot sila sporno vidi tudi novo določbo, ki določa preverjanje poslovnih referenc prijavitelja pri zasebnem ponudniku tovrstnih storitev. Ne le, da mora prijavitelj za to plačati več sto evrov, ampak ministrstvo predvideva tudi kazni za računovodske napake ali začasno blokiran račun producentov, ne upošteva pa finančne realnosti, kjer z izplačili dodeljenih sredstev poleg lokalnih skupnosti pogosto zamuja ravno ministrstvo.
