Če gre soditi po ponudbi domačih prodajalcev na tržnici, je že začela na veliko uspevati cvetača. Odporna je proti mrazu, zato jo boste svežo našli pri svojem zelenjavarju še vso zimo. Zanimivo je, da je njen glavni del pravzaprav bel omeseneli cvet, sestavljen iz številnih manjših cvetov, ki so spet sestavljeni iz nešteto drobcenih, skoraj mikroskopsko majhnih cvetkov. Ko so cvetačo v obdobju križarskih vojn prinesli v Evropo iz Male Azije, so bili ti cvetovi zeleni, sčasoma so rastlino prevzgojili, da je postala bela, kot jo poznamo danes. Cvetača sicer izvira iz severovzhodnega Sredozemlja, o njej so Arabci pisali že v 12. stoletju. Izredno lahko je prebavljiva in zato primerna za bolnike in za tiste, ki bi radi izgubili odvečno težo ali ohranili vitkost. Vsebuje kopico zdravilnih snovi, ki delujejo proti raku in uravnavajo hormone, bogata je s folno kislino… Pri njeni pripravi pa moramo biti na nekatere stvari pozorni; nikdar je ne kuhamo v aluminijastih loncih (ki tudi sicer nikakor niso zdrava izbira), saj se v njih obarva sivo, ne smemo je niti začiniti s kisom, saj s tem uničimo vitamin B
5
. Poleg tega jo solimo šele, ko je kuhana, sicer rada potemni. Uživamo jo lahko tudi surovo, še zlasti če je mlada in popolnoma sveža. Okusna je seveda tudi rahlo kuhana (ravno toliko, da se zmehča, hkrati pa ostane nekoliko čvrsta, podobno kot pri špagetih »na zob«) in prelita s kakšno omako, gratinirana v pečici, cvetačne juhe so odlične. Ponekod jo pripravljajo celo s škampi ali mandlji, kakršno bi si v domači podalpski kuhinji drznil pripraviti le malokdo, v Grčiji, na Cipru in Siciliji pa obvezno z oljčnim oljem in limono. Nekateri z njo nadomestijo jajčevce v musaki, ampak rezin cvetače prej ne popečejo. Bolj zimska jed je gratinirana cvetača, ki jo lahko pripravite po priloženem receptu. Kar koli boste z njo pripravili, pazite le, da bo cvetača sveža in dišeča ter po možnosti pridelana v bližini.Ocvrta cvetača v pivskem testu s šampinjoni v omaki
1 srednje veliko cvetačo, 1 žlico limonovega soka, 250 g moke, 2,5 dl svetlega piva, 3 jajca, 10 g kvasa, morsko sol. Za šampinjone v omaki še 250 g šampinjonov, 1 srednje veliko čebulo, 2 stroka česna, 25 g masla, 1 zravnano žlico kisle smetane, 1 žlico moke, morsko sol, sveže zmlet poper, šopek peteršilja, olje za cvrtje.
Cvetačo očistimo in razdelimo na manjše cvetke, ki jih na hitro skuhamo, najbolje v pari, saj morajo ostati čvrsti. Kuhano cvetačo posolimo in pokapljamo z limonovim sokom. Kvas nadrobimo v pivo. Dodamo jajca in moko ter gladko razžvrkljamo v gostejše testo. Če je pregosto, ga razredčimo z malo mleka ali piva. Testo naj počiva, medtem pripravimo omako. Čebulo olupimo in drobno sesekljamo, enako storimo s česnom. V ponvi razpustimo maslo, na katerem posteklenimo sesekljano čebulo, tik pred koncem dodamo česen, da zadiši. Peteršilj osmukamo in drobno sesekljamo. Šampinjone očistimo, narežemo na lističe in stresemo na popraženo čebulo. Pražimo jih nekaj minut, le toliko, da spustijo vodo in se skrčijo. Šampinjone pomokamo, na hitro premešamo in zalijemo z malo juhe ali vode. Pokrito kuhamo tri minute. Olje za cvrtje segrejemo. Cvetačo pomakamo v testo in zlato rumeno ocvremo. Šampinjone začinimo s soljo in poprom. Dodamo kislo smetano in sesekljan peteršilj, premešamo in odstavimo. Ocvrte cvetove cvetače predenemo v cedilo, obloženo s papirnatimi kuhinjskimi brisačami, ki popivnajo odvečno olje. Nato jih nadevamo na segrete krožnike in dodamo gobovo omako. Jed lahko ponudimo samostojno, kot malico, zelo dobro se obnese tudi kot priloga (ocvrtim) mesnim jedem. Napak ne bo niti, če jo ponudimo na brusketah ali s popečeno polento.
