Tam gre morda, upajmo, le za spodrsljaj, čeprav nedopusten, pri stresanju jeze na mnenjskega nasprotnika. Če je šlo za to, bi bilo na mestu opravičilo. Težje pa se bo, domnevam, posloviti od nečesa bolj zakoreninjenega v tovrstnih »obmetavanjih« med dvema poloma ideološko-zgodovinsko razdvojene javnosti – od zaprtosti vsakega od njiju v svoj krog somišljenikov, kjer se sme slišati samo ena plat resnice in je vsako odstopanje od nje obsojeno kot izdajalsko in kot paktiranje z nasprotno stranjo. V Dnevniku in drugih »rdečih« medijih se oglašamo predvsem »naši« in vse druge ozmerjamo, v Demokraciji in še kje je pa še huje.

Franc Mihič je eden silno redkih, ki že dolgo skušajo prebiti ta zid slepega nerazumevanja drugače mislečih, in svoje kritične poglede ne le na zgodovino, ampak še bolj na našo sedanjost, objavlja v Dnevniku. Uredništvo mu to sicer omogoča, del bralcev pa ob tem izgublja živce in divje napada ne le njega, ampak tudi tiste, ki ga javno podpremo tam, kjer mislimo, da ima prav (ne v vsem). In da se bo vedelo, kakšna mnenja se »pri nas« spodobi zagovarjati, je take »izdajalce«, ki si kakšne Mihičeve trditve drznejo zagovarjati, tukaj Spomenko Hribar, treba osamiti.

V tem cilju g. Martini napiše, da je njena pomoč Mihiču »prišla nekoliko prepozno, saj je Mihič s svojimi trditvami ostal povsem osamljen«. Če g. Martini morda bere Dnevnik le vsak drugi dan, naj mu povem, da sem pa ravno na tiste dni od njega kritizirane Mihičeve poglede javno večkrat podprl v Dnevniku tudi jaz, ne le Spomenka Hribar. In sem tam že odgovoril tudi na nekatere trditve, ki jih g. Martini zdaj še enkrat ponavlja. Eden od Mihičevih kritikov je na to celo že odgovoril, da se z večino mojih stališč strinja! Se bomo morda počasi le začeli strpno pogovarjati o argumentih – namesto trkanja po prsih, da je »nas veliko, ti si pa povsem osamljen«?

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče