V Laškem biltenu sem ob zavajajoči fotografiji dveh hribovskih kolesarjev na Šmohorju našel prispevek z naslovom ureditev pešpoti in glavne državne povezave Celje–Laško. Po ogledu poročila o idejnem projektu (BPI, številka 364-KOL, Maribor, marec 2011) sem ugotovil, da gre za prvih pet enostavnih pododsekov, ki se končajo v celjski občini. Od tam naprej pa, v laški občini, usmerjajo »kolesarsko pot« na obstoječo lokalno infrastrukturo, kar se mi zdi zelo vprašljivo.
Kdor se je te dni, ko v dvorani Tri lilije poteka evropsko prvenstvo v namiznem tenisu za invalide, sprehodil okoli zdravilišča ali pa po Poženelovi ulici v Debru, si lahko zamišlja, kakšen problem bi lahko bila zamišljena različica uporabe pešpoti za kolesarje in pešce. Govorim o pododseku 8 in 9, to je od Jagoč do Laškega. Jasneje povedano, gre za sprehajalno pot iz Jagoč do Laškega ter vstop v mestno jedro, kamor želijo brez stroška preusmeriti kolesarje s formalno vzpostavitvijo »državne kolesarske poti« do Brežic.
Že zdaj občasni kolesarji močno motijo uporabnike pešpoti: sprehajalce, goste, družine z otroki, starejše ljudi in invalide. Zato si težko zamislim morebitno bodočo simbiozo sedanje pešpoti in biomehanskega (kolesarskega) prometa, ki je daleč od naših romantičnih predstav o kolesarjih. Gre za stroje na človeški pogon, ki dosegajo hitrosti do 60 kilometrov na uro.
Rad bi videl simulacijo, kako bo ob napovedanem drastičnem povečanju kolesarskega prometa to videti na lokalnih poteh, sprehajalni poti ob Savinji proti mestnemu jedru ali čez črni most mimo vrta Savinje.
Marjan Zavšek, Laško
