Želimo biti konsolidator branže na trgih, ki smo jih osvojili, želimo torej povezati zmogljivosti, ki že obstajajo. Na teh trgih želimo rasti še naprej in postaviti strukturo za industrijsko proizvodnjo izdelkov, ki so trajni ali zamrznjeni. S tem bomo imeli še boljšo ponudbo za kupce. Po drugi strani želimo domače in vsak dan sveže izdelke. Nesmiselno je vlagati v gradnjo novih obratov, ker jih je dovolj. Treba jih je le povezati in postaviti nove industrijske obrate tam, kjer bi bilo to za določene izdelke smiselno. Ključnega pomena za rast sta pravo znanje in vodenje z vizijo.
Hrvaška vam je trenutno največji izziv …Tukaj imamo samo eno proizvodno podjetje in želimo postati močnejši. Videli bomo, kakšne priložnosti se nam bodo ponudile. Naša glavna naloga je, da smo močni in pripravljeni. Da imamo kader, ki je to sposoben narediti.
Dve leti je od prevzema Pekarne Grosuplje, pred kratkim ste končali 10-milijonsko naložbo v tovarno opečenca v Kragujevcu.To sta zagotovo naša največja poslovna uspeha v zadnjem času. Leto 2015 je bilo za nas »morilsko« leto. Lahko ga primerjam z letom 2011, ko smo v Srbiji prevzeli pet pekarn. Proces prevzema Pekarne Grosuplje je trajal leto dni, od pogajanj z Mercatorjem, do AVK in pogovorov z bankami. Po vsem tem pa sploh ni bilo časa za praznovanje, saj se je tedaj za nas pravo delo šele začelo. Tovarna toasta pa je dokaz uspešnosti naš ekipe v Srbiji. Projekt so pripravljali več kot leto dni, prepotovali celo Evropo, da so zbrali primerne dobre prakse in postavili ustrezno tehnologijo. Zato je obrat tudi dokaz naše notranje moči.
Glede na avtomatizacijo in robotizacijo, ki je v nekaterih industrijah že zelo razširjena, kakšen bo torej pek prihodnosti?Pekovski poklic je deficitaren. Upam, da se bo odnos do tega poklica spremenil. To ni več samo ročno delo. Upravljalec linije na primer je že skorajda bolj strojnik. Je pa res, da brez spretnih pekovih rok tudi v prihodnje ne bo šlo. Pekarstvo je stroka. Vsak tovornjak moke je drugačen, različna je količina vlage, to so vse stvari, ki vplivajo na kruh. Dnevno svež kruh bo vedno odvisen od tega, kakšne volje bo tisti dan pek.
Koliko se vam še uspe vsak dan sprehoditi po pekarni?Ves čas rastem s podjetjem. Procese dobro poznam in se lahko vedno vključim v iskanje rešitev. Pri tem rada sodelujem, saj me motivira, ko najdemo rešitev, ki se izkaže za dobro.
Kdo v vaši družini najbolje peče?(Smeh.) Mama seveda, nekatere pekovske spretnosti pa si moram še pridobiti. S svakinjo namreč že dalj časa govoriva, da se morava naučiti speči potico po babičinem receptu in da je treba znati pripraviti slavno Tamino torto. Prepričana sem, da se bo v bližnji prihodnosti našel čas, da se naučimo tudi tega in bomo nadaljevali tradicijo, kar je tudi poslanstvo našega podjetja – ohranjanje tradicije. V Pekarni Grosuplje smo se dogovorili, da bomo oblikovali pekarsko akademijo, v kateri se bomo zaposleni, ki nismo v proizvodnji, naučili pripravljati ptičke in pletenice ter s tem tudi v svojih družinah ohranjati tradicionalne slovenske pekovske izdelke.
Pekarski obrat imate tudi v poslovni coni Laze v Stražišču pri Kranju, kjer še vedno ni urejena kanalizacija.Občina Kranj išče rešitev. V poslovni coni nas deluje 25 podjetij in od lokalne oblasti pričakujemo, da bo to uredila, saj se zadeve vlečejo že več let in so bile velikokrat v javnosti tudi narobe predstavljene. Žal pa ni to edina občina s tovrstnimi težavami. Sicer pa podjetje brez odgovornega ravnanja do okolja, zaposlenih in drugih deležnikov, torej v skladu z zakonodajo, ne more uspešno poslovati. Nas ves čas spremljajo ne le inšpekcije, pač pa tudi kupci. Zavedanje, kako zelo pomembna je kakovost izdelka, kakovost procesov, je po mojem mnenju v Slovenji na visoki ravni. V našem podjetju pa sploh. Smo živilsko podjetje. Vsako reklamacijo zelo resno obravnavamo.
Ali po vašem mnenju potrebujemo več menedžerk?Kakšno pot si človek izbere, kakšno kariero bo imel, je odločitev vsakega posameznika, ne glede na spol. Ženske smo za trenutne razmere same krive, ker se pogosteje ne odločamo za vodstvene položaje. Sama nikoli nisem imela težav doseči, kar sem si zastavila,. Imam močno podporo tako moža kot brata. Z bratom sva dober tim, se dopolnjujeva. Smo pa tudi sicer po spolu zelo uravnoteženo podjetje. To smo dosegli čisto spontano, brez uvajanja kvot, saj ljudi medse sprejemamo na podlagi kompetenc in osebnosti.
Kaj razmišljate o odhodu?Še vedno sem motor podjetja in o odhodu ne razmišljam. Si pa prizadevam predajati kolegom čim več odgovornosti. Pomembno je, da vsako leto res začutiš, da si nadgradil način dela v podjetju. Ključna je rast kompetenc zaposlenih za razvoj podjetja in za oblikovanje ekipe, da lahko zadeve potekajo čim bolj neodvisno od mene. Jaz ekipi dajem predvsem tempo.
Podjetje je sicer v polovični družinski lasti.Z bratom sva raje manjša lastnika v močnem podjetju kot pa močna lastnika v manjšem podjetju. Podjetje je v zadnjih dveh letih podvojilo svojo vrednost. Le tako lahko res rasteš. Tako si tudi dolgoročno bolj trden in manj ranljiv.
