Odgovor gospe Spomenki Hribar, 2.

Hribarjeva, nesporna spravna avtoriteta, je nanizala nekaj atraktivnih podatkov v nameri, da prepriča bralce o krivici, ki se je zgodila Mihiču; pri tem je mene in druge drugače misleče oštela ter postavila svojo resnico in resnico svojega varovanca za edino zveličavno. Tako kot Mihič za ravnanje kolaborantov ne najde očitkov, za nastanek kolaboracije krivi izključno komuniste in z naštevanjem zločinov, ki so jih zagrešili posamezni partizanski vodje, želi razvrednotiti pomen NOB.

Če bi sprejel njen pristop k zagovarjanju mojih stališč, bi moral v tem primeru navesti več sto primerov pobitih članov in simpatizerjev OF ter partizanov, ki so jih pobili domobranci, in še nekaj sto lokacij, kjer so bili s pomočjo domobrancev ali brez njih zaradi izdaje pobiti slovenski domoljubi. Da ne omenjam nekaj tisoč odpeljanih v koncentracijska taborišča, večino imajo na vesti slovenski izdajalci. Da bi bila krivda komunistov popolna, zmanjša tudi vlogo drugih predstavnikov v OF (krščanski socialisti, sokoli, intelektualci), ker jih predstavlja kot nepomembne poslušne izvajalce politike komunistov.

Četudi prizna, da se je vodstvo komunistične partije borilo proti sektaštvu, ni pripravljena priznati, da so bila početja nekaterih partizanskih poveljnikov samosvoja, in ne del politike boja NOB. Primeri razglasov KPJ v nobenem primeru ne dokazujejo, da je bila napačna moja trditev, da se v času ustanavljanja vaških straž med borci o revoluciji v smislu, kot jo prikazujeta Mihič in Hribarjeva, še ni govorilo. Nadalje Hribarjeva pravi, da so bili moji očitki Mihiču, da zaničuje NOB in opravičuje kolaboracijo, neresnični. Tudi v tem primeru noče razumeti sporočila svojega varovanca, ko ta v prispevku z dne 25. 8. 2017 ironično navede, da »ceni upor priti okupatorju, kolikor ga je bilo«.

Mihič v pismu z dne 5. 8. celo pogojuje priznanje in spoštovanje partizanskega boja z zahtevo po posthumni obsodbi Ivana Mačka Matije in Mitje Ribičiča kot zločincev, komunistične partije pa kot zločinske organizacije. Spomenka Hribar očitno v tem ne vidi nič spornega in nedostojnega, čeravno gre po mojem mnenju za perverzno ponudbo. Pošten odnos do NOB ne more biti predmet kravje kupčije. Vlogo NOB se lahko gleda s ponosom in občudovanjem (te besede uporablja Mihič) ali pa se jo zavrača. Isti avtor v svojih prispevkih niti enkrat ne omenja zločinov domobrancev in izdajalcev, nasprotno, trdi, da izdajalcev ni bilo. Kljub temu mi Hribarjeva pravi, da sem do Mihiča krivičen. Celo več. Moja izvajanja naj bi bila neresnična. To odločno zavračam in prepuščam sodbo bralcem.

Nikoli nisem nekritično zagovarjal vseh dejanj revolucije, zločinov v partizanskih vrstah ali povojnih izvensodnih povojnih pobojev. Upiram se enostranskemu zagovarjanju dejanj naših, poniževanju in neargumentiranem obtoževanju drugih. Upiram se zlorabi resnice, sprenevedanju, poenostavljanju in različnim vatlom za presojo dejanj enih in drugih v maniri »našim priznam pravico do borbe za oblast, drugi pa so zločinci, ker so se prav tako borili za oblast. Za belogardizem in izdajstvo so krivi drugi, ker so nas prisilili v kolaboracijo. Vsi zločinci so na strani komunistov in NOB.« Niti v eni besedi pa ni kesanja za zločine domobrancev in izdajalcev.

Avtorica članka navaja, da so bile vaške straže ustanovljene za obrambo vasi pred italijanskim (dnevnim) in partizanskim (nočnim) nasiljem. Naj verjame, kdor želi. Protikomunistična histerija klerofašističnih sil na Slovenskem se je namreč začela precej pred 2. svetovno vojno; med najbolj odmevne akcije gotovo spada 2. evharistični kongres leta 1935 na Plečnikovem stadionu v Ljubljani, tam, kjer so domobranci prisegli zvestobo Hitlerju. Na tem kongresu so morali mladi fantje dati RKC obljubo, da ne bodo popuščali zmotam marksizma in materializma. To je bil formalni začetek priprav za boj proti komunizmu in pozneje proti NOB. Ta dogodek je tu podrobno opisal Edvard Kranjc v svojem prispevku dne 2. 9. Ob tem pa je govorjenje, da so bile vaške straže ustanovljene le zaradi nasilja partizanov, sprenevedanje.

Da resnica gospoda Mihiča in njegove zagovornice gospe Hribarjeve ni edina zveličavna, dokazujejo številni pisci v rubriki Mnenja in ljudje na terenu. Ne morem mimo večkrat izrečenega poziva moža, ki je dvakrat preživel strahote Golega otoka. Po njegovem je (s čimer se v celoti strinjam) model sprave, ki ga zagovarja Hribarjeva, strel v prazno. Z naslovom članka se Spomenka Hribar sprašuje, »kako končati polemiko o spravi in spomeniku«; ko si bo priznala, da ne gre le za spravo in spomenik in da je njen pristop potreben »revizije«, bo morda prišla do boljše rešitve.