Najbrž je res, da današnji učenci in dijaki živijo drugače kot oni izpred dvajsetih in več let, hkrati pa se po takšni oceni srednješolske pedagoginje vsiljuje tudi vprašanje, kaj so učenci v osnovni šoli devet let delali pri športni vzgoji. Zdi se, da je bila osnovnošolska športna vzgoja neučinkovita. Pri pregledu osnovnošolskega učnega načrta iz športne vzgoje je mogoče ugotoviti, da bi ob njegovem doslednem in vestnem udejanjanju lahko odpadla večina očitkov srednješolske pedagoginje o slabem psihofizičnem stanju zdajšnjih dijakov. Zlasti očitek o »pomanjkljivem motoričnem znanju« bi odpadel, kajti v devetih letih je v osnovni šoli mogoče veliko narediti prav na tem področju. Ne nazadnje imamo v osnovni šoli že vrsto let uveljavljen tudi tako imenovani športnovzgojni informativni sistem (bolj znan pod imenom »športnovzgojni karton«), ki je pravzaprav namenjen ugotavljanju slabosti v gibalnih sposobnostih učencev. In predpostavlja se, da učitelji z vadbo tudi odpravljajo te slabosti. Temu je pravzaprav šolski športni informativni sistem tudi namenjen.
Postavlja se torej vprašanje, zakaj se v osnovni šoli ne udejanjajo vzgojno-izobraževalni smotri in cilji, ki so opredeljeni v učnem načrtu iz športne vzgoje. Nekateri stanje, ki ga je opisala srednješolska pedagoginja, pripisujejo tako imenovani avtonomni presoji učiteljev, da po zgledu jedilnika jemljejo iz učnega načrta le tisto, kar jim je »bližje«. Nobena skrivnost ni, da ponekod igrajo samo nogomet, pri čemer so zanemarjeni splošno motorično znanje, moč rok in ramenskega obroča in še kaj. Avtonomna presoja posameznih učiteljev, kaj bodo pri športni vzgoji počeli, zagotovo ni v skladu s kakovostno športno vzgojo. Drugi se izgovarjajo na nedopustno vpletanje posameznih roditeljev, ki so do nekaterih zahtev učnega načrta kritični in v šolsko delo vpletajo celo odvetnike. Športna vzgoja po želji in zahtevi nekompetentnih staršev je seveda nekakovostna. Tretji spet kličejo na pomoč pristojno predmetno »inšpektorsko« službo, ki je bila glede udejanjanja učnega načrta pred leti zelo učinkovita.
Zagotovo bi morala športnovzgojna doktrina opredeliti, do kam sega avtonomna presoja posameznih športnih pedagogov glede udejanjanja učnega načrta in kolikšno vpletanje laičnih staršev je dopustno v strokovno vzgojno-izobraževalno delo. Tudi ponovna uvedba strokovnih »inšpektorjev« zavoda za šolstvo bi najbrž preprečila nekatere slabosti, ki jih opažajo srednješolski športni pedagogi. Vsiljuje se tudi misel, da pomanjkljivemu motoričnemu znanju v srednji šoli botruje tudi slaboumni domislek o osnovnošolskem nacionalnem zunanjem preverjanju znanja zgolj iz teorije športa. Prav to, zgolj teoretično preverjanje znanja, namreč lahko vodi v to, da nekateri dijaki »ne znajo držati niti žoge v roki«. Kdaj bodo šolski birokrati spoznali, da zunanje preverjanje zgolj teorije športa prav nič ne pove o kakovosti šolske športne vzgoje.
Prav gotovo je ocena srednješolske profesorice športne vzgoje o »bistvenih razlikah med sedanjimi dijaki in dijaki izpred dvajsetih in več let« tudi tema za razpravo na bližnjem rednem strokovnem srečanju športnih pedagogov, če že predmetni svetovalci zavoda za šolstvo nimajo želje in volje in moči za popravo stanja, ki ga je omenila srednješolska pedagoginja z dolgoletno prakso.
Silvo Kristan, Podkoren