Samo v minulem tednu smo tiskani mediji odkrili dve škandalozni zgodbi iz Maribora. Večer je razkril, kako so Fištravčevi zavozili asfaltiranje ceste in pri tem zapravili še 270.000 evrov evropskega denarja. Na vsak način so namreč hoteli oddati javno naročilo prijateljsko povezanemu gradbincu, čeprav so bili pravočasno opozorjeni, da je ta oddal nedopustno ponudbo. V njej se je namreč ponudnik zlagal, da izpolnjuje vse obveznosti do zaposlenih, dejansko pa jim dolguje lanski regres.

Dnevnik pa se je zakopal v skorajda incestni poslovni odnos med občino in odvetniško pisarno Zečević. Šokantno in skrb zbujajoče je, kar smo prebrali v sklenjenih pogodbah. Kakopak predvsem to, da je občina nakazala hišnemu advokatu vrtoglavih 350.000 evrov več, kot je bilo nesporno pogodbeno dogovorjeno. Neverjetnih 551.800 evrov je odvetniška pisarna Nenada Zečevića dobila iz mestne blagajne, v kateri iz leta v leto zeva večja praznina.

Še bolj kosmatega zajca utegnemo v mariborski pravni goščavi odkriti po podrobnejšem analiziranju vseh določil spornih pogodb o opravljanju odvetniških storitev. V njih namreč mrgoli napak, župan in advokat se denimo v njih sklicujeta na zakonske določbe, ki v času podpisa niso več veljale.

Nadaljnje novinarske preiskave bo zahtevalo tudi razčiščevanje, kako je lahko občina nakazovala visoke zneske za pravno svetovanje, ne da bi prej opravila izbirne postopke, ki jih določa zakon o javnem naročanju. Že zdaj pa si je dopustno zastaviti retorično vprašanje, kako kakovostno mora biti svetovanje in zastopanje odvetnika (ki ga nekateri njegovi medijski zagovorniki hvalijo kot izvrstnega strokovnjaka s področja gospodarskega prava), če je že osnovna pogodba takšno skrpucalo.

Tistim, ki še zaupajo, da dobro zmeraj zmaga nad slabim, je klavrna tolažba spoznanje, da je poraz na volitvah edina morebitna sankcija zoper sporne županske prakse. V pravni državi to ne more in ne sme biti dovolj.

Kriminalisti, ki so še pred leti kot po tekočem traku pisali kazenske ovadbe zoper Kanglerja, Jankovića, Popoviča in nekatere druge znane obraze iz slovenske županske klike, so že nekaj časa povsem izginili iz novic. Kakor da so jim zalet vzeli pravosodni epilogi, ki so bili skoraj v vseh odmevnejših primerih v prid osumljencu. Zoper Fištravca so policisti napisali štiri ovadbe. Do njihovega morebitnega sodnega razpleta je še zelo daleč. Ena je medtem že pogorela na tožilstvu.

Zakonodajalec je sicer predvidel številne druge organe, ki naj bi županom gledali pod prste. A kaj, ko je protikorupcijska komisija postala slaba šala, računsko sodišče pa bi moralo na mariborski občini odpreti stalno podružnico, če bi hotelo izvajati resen nadzor nad združbo oklobučenega župana. Obstajajo še občinski nadzorni odbori. Mariborski ni vreden več od vreče, polne slame. Vodi ga namreč Boris Bobek, ki zaseda direktorske položaje v vseh tistih projektih – od letališča do televizije RTS – za katerimi tičijo »Fištravčevi« kitajski investitorji.

Resni mediji so še zadnja instanca, ki izvaja stalen nadzor nad našimi kavbojskimi župani. A tudi pred novinarsko kritiko se znajo obraniti. Fištravec ima najbolj preprosto metodo: časopisov menda že dolgo ne bere več.