»Brž ko sem prestopila mejo s Slovenijo, v kateri nisem bila dolgo, in zagledala majhne hišice, sem pomislila, da v njih ljudje svingajo. Tako predstavo imam o Slovencih,« je pred leti dejala neka hrvaška filmska igralka ob obisku Ljubljane.
Spoj spolne revolucije in stare stanovanjske infrastrukture je zagotovo specifičen v naših krajih. Še bolj v južnejših predelih nekdanje skupne domovine. Južnoslovanski pornofilm prepoznaš po specifikah notranje opreme stanovanja. Sploh ne potrebuješ prižganega glasu na predvajalni napravi. Dovolj je, da vidiš tip kavča ali vzorec odeje na njem. Odeje, ki je ni kupil tedanji lastnik stanovanja, ki ga je nemara za kakšnega stotaka na dan oddal ekipi znancev, ki se je ukvarjala s snemanjem pornofilmov, temveč jo je podedoval od svojih staršev. In jasno postane, da film izhaja iz časov, ko je bila ideja, da se bo v dotičnem prostoru posnel erotični prizor, enako fantazmatska, kot da bomo imeli vsi prenosne telefone.
Odeja izpred 40 let. Če ljudi iz pornoposla vprašaš, kdaj jim je šlo bolje, danes ali v času socializma, pravzaprav ni presenetljivo, ko rečejo, da pravzaprav v socializmu. Sploh ob njegovem koncu.
Problem so pirati in brezplačne pornostrani
Logično. Šel si na medene tedne s soprogo v daljno deželo, od tam prinesel kovček, poln pornorevij, iz katerih si potem izrezoval fotografije in jih uporabil v reviji, ki si jo izdal na domačem trgu. Nobenih avtorskih pravic, nobenih stroškov s fotografi in modeli, najemi stanovanj, čiščenjem, nastanitvami in podobnim. Čisti zaslužek. Potem so prišli najprej davki pa odstotki distributerjev, pirati in na koncu še splet. Ki je vse obrnil. Zrušil naklade in izničil zaslužke. Čeprav se pornografija danes konzumira bolj kot kadar koli prej.
A ne tarnajo samo domačijski prvoborci. Danes, ko je pornografija prisotna bolj kot kadar koli prej, se govori o svetovni krizi pornoindustrije. V svojih najboljših časih, to so bila prva leta novega tisočletja, je posel obrnil od deset do štirinajst milijard dolarjev na leto. A zadeve so se spremenile. Velika podjetja so v težavah. Resda se je spremenila tudi produkcija oziroma je amaterizem v slogu »naredi sam« spremenil žanr v toliko, da se snemajo samo še krajši posnetki (in ne več filmi), vendar pa so v prvi vrsti problem pirati in zastonjske pornostrani. Po nekaterih ocenah je na svetu 25 milijonov pornografskih spletnih strani oziroma 12 odstotkov vseh vsebin na spletu je pornografske narave. Seveda se je zavoljo zastonjske ponudbe tudi povečal avditorij, vendar pa bi v dobrih starih časih vsi današnji zastonjski odjemalci pornografije šli v trafiko in kupili revijo, videokaseto ali DVD. Danes ne več. Upad je menda 80-odstoten.
Tako je, logično, tudi pri nas. Ko Maxa Modica, dolgoletnega promotorja pornografije, prav tako pa tudi avtorja pionirskih slovenskih pornoizdelkov, kot je film Slovenski pari, vprašaš, kako stojijo stvari dandanes, odgovori: »Slabo. Vse je šlo v franže. Nihče nič ne dela. Ne snema se, ni proračunov.« Podobno odgovori Aljoša Šimenc, šef Alteke, podjetja, ki je med drugim ponudnik programa Balkan Erotik. O boljši preteklosti razpreda tudi Slobodan Stanković, srbski pornorežiser, ki se je v zgodovino pornografije zapisal s prelomnimi deli. Kot na primer Tako ti je mala moja, kad ljubi Bosanac, Jebe lud zbunjenog, Ševa u šumi, Srpska trandža, Botaničarka, Srpska kobasica, Seksi žurka, Anine avanture, Bludna trojka, Karanje u eroteci. »Nekoč se je snemalo deset filmov na mesec, zdaj samo še nekaj na leto!« je izjavil nedavno.
Balkanska nizkoproračunska pornografija je več kot pornografija
To, kar dandanes lahko vidimo, čemur se čudimo in nas zabava na programu Balkan Erotik, kjer predvajajo izdelke iz balkanske pornoregije, so pretežno dela iz preteklosti. Kar pa ni glavni razlog, da gre za nemara najbolj, če ne edini zabaven pornoprogram v svetu pornografije. Pomembnejši moment se zdi prvoborčevski entuziazem, ki seva iz teh del. To so stvari z zgodovinsko vrednostjo. Kajti ne pozabimo, da so ljudje, kot je na primer Stankovič, svoje početje razumeli tudi kot svoj prispevek k pozitivnim spremembam okolja. Kot širjenje svobodomiselnosti in podobnega. Ob slabi tehniki in obskurnem naboru lokacij ter igralcev so zato nastali izdelki, ki po učinku prej kot med erotične senzacije spadajo v groteskno humornost, kakršna navsezadnje krasi film Maratonci tečejo častni krog.
Balkanska nizkoproračunska pornografija presega pornografijo. Klasični pornofilm je smrtno resen. Šale niso zaželene. Igralci in igralke imajo praviloma kamnite obraze. Zgodbe in dialogi niti niso pomembni. V balkanskih primerih pa so. Nemalokrat bolj od akcije. In bolj kot spolni akt, ki je nemalokrat kaj klavrn, pozornost budijo stranske podrobnosti. Kot že omenjene odeje, vlažni madeži na stenah obskurnih hiš, v katerih so se prizori snemali, gobelini z lovskimi motivi na stenah, hladilniki gorenje in obodin, linolej na tleh, prevleke z vzorci izpred 40 let, seveda pa tudi igralci, za katere je praviloma značilno, da niso bili dolgo pri zobozdravniku. Ta balkanska nizkoproračunska pornografija je pravzaprav nepornografija. Popolno nasprotje glamurju, ki je v industriji sicer zmagal. Predvsem pa človek lahko dobi vtis, da smo nekdanji Jugoslovani za ustvarjanje pornografije pravzaprav nenadarjeni. Kot da se igralcem preveč pozna frustracija, da se niso prebili kot nogometaši, dekletom pa nekaj drugega. Kaj? Če izvzamemo vnuka Franje Tuđmana, ki je v pornofilmu nastopil samo enkrat, je Nenad Stefanović alias Neša Manijak eden redkih južnoslovanskih pornoigralcev nasploh. V tem poslu je od začetka tega tisočletja, v nekem intervjuju pa je dejal: »Naše ženske so najlepše na svetu, vendar moram žal reči, da se na vrhuncu prizora ne obnesejo tako kot tuje igralke. Nekaj v njih jih zadržuje, da se ne morejo povsem sprostiti.«
Resnici na ljubo tudi ni veliko igralk, ki so se v poslu obdržale. Slovenke, kot so bile Cassandra, La Toya in Wild Devil, niso več v poslu oziroma niso več aktivne. Podobno velja za predstavnice Srbije, kot so Cherry Kiss, Nevena Hot, Anđela Veštica in tako dalje. Niso več aktivne. Zaradi takšnih ali drugačnih razlogov so končale kariero. Pravzaprav je edina južnoslovanska pornozvezda, ki se ji pripisuje možnost svetovne slave, Srbkinja Suzana Stanković alias Coco de Mal. No, ne pozabimo. Pornografije ne more pokončati nič. Prej ali slej se postavi na noge.
