In prav za to gre: referendum naj se razpiše takrat, ko bodo zadevo iz vseh zornih kotov predstavili strokovnjaki vseh zadevnih poklicev, in ne strank. Naj nam te rihte ne tenstajo tisti, ki so še včeraj poznali le fižolovo župco.

»Samo milijon nas je« je med vojno zapisal poet. Res nas je bilo takrat samo toliko. Zdaj nas je dva milijona, saj smo dobili nazaj Primorje, Prekmurje, tudi Korošcem smo priborili več pravic. Ali bi to nekateri radi pozabili? Štancanje novih majhnih strank nas samo razbija kot narod, smetano pa poližejo »pravoverni« ideologi. Zato se imamo tako, kot se imamo. Slovenci smo se vedno radi tožarili in – izgubljali…

Premalo nas je. Komajda za eno stranko. In če bi imeli samo dve, bi se med seboj raje »špotali« kot usklajevali. Nas švicarski način vladanja ničesar ne nauči?

Zato je treba zakon o referendumu takoj spremeniti. Bomo na nepripravljenih referendumih začeli reševati, recimo, urbanizem, arhitekturo, spomeniško kulturo; morda celo zdravstvo – pa še posteljno seksologijo? Smešno, če ne bi bilo zelo žalostno za malega človeka.

Najslabše in zelo primitivno je zbiranje podpisov. Vleči za rokav branjevke in njihove stranke (celo tujce!) in jim moliti pod nos neke »cegelce«, je najmanj nevljudno in daleč stran od evropskega civilizacijskega obnašanja. Drugi se nam posmehujejo. Nekdo mi je rekel, da se gredo na naših tržnicah »hop, Cefizelj, pa te imam«. Bo še dolgo tako?

Stranka, ki stoji v ozadju teh rabot, pa naj ve, da na ta način samo izgublja simpatije, celo med svojimi ljudmi. Oglejte si, posamezniki, koliko vas je na seznamu vox populi. Pri tem pa ne pozabite, da vojak, ki nima svojih predpostavljenih iskreno rad, obrne svojo puško »s kopitom naprej«! Tako je tudi s hinavščino v politiki in življenju.

Vzklik »Slovenec sem!« še vedno velja. Tokrat spet z malo začetnico…

JOŽE CENTA, Ljubljana