Roman, ki je z manj kot 200 stranmi sicer precej pod Ecovim standardom, je torej časovno zgoščen v dvomesečno kroniko, toda ta je s še enim pripovedovalcem in njegovo feljtonistično pripovedjo še zgodovinsko »poglobljena«. Tako gre v Nulti številki za dvoje: za sarkastični opis medijev – sicer časopisnega, toda v nekaterih njegovih lastnostih je Eco že predvidel spletne trole in lažne novice –‒ in za črno knjigo italijanske povojne zgodovine. Simei se oglaša kot nekakšen ideolog novega, to je »jutrišnjega« časopisa: ta mora govoriti v jeziku bralcev, ti pa »hlepijo po čenčah in razkritjih raznih nečednosti« ter se naslajajo ob nesrečah; če ni vznemirljivih novic, jih mora časopis sam ustvariti; vselej je treba iskati umazanijo, a se je pri tem bolje omejiti na namigovanja, kakor objavljati podatke, ki bi jih lahko kdo preverjal; glede kulture, če naj v časopisu že ima kakšno stran, Simei svetuje novinarjem, naj raje v intervjuju s pisateljem izvlečejo kaj pikantnega, kot pa pišejo o knjigah, ki jih nihče ne bere; predvsem pa se ne piše o mafijskih zadevah in o čemer koli, kar bi lahko vrglo senco na lastnika časopisa, pri čemer je treba biti še posebej previden, ker se nikoli ne ve, kaj bi to lahko bilo.
Med novinarji je tudi Braggadocio, ki raziskuje zarote, ker je, kot pravi, izgubil vsa prepričanja razen tega, »da je za našimi hrbti zagotovo vedno nekdo, ki nas poskuša prevarati«. In prav ta pripoveduje Colonni misteriozno zgodbo, ki jo še preverja in zanjo zbira dokaze, namreč zgodbo o dveh Mussolinijih, pravem, ki mu je Vatikan pomagal pobegniti v Argentino, in njegovem dvojniku, ki so ga ubili partizani. S to zgodbo je povezana še ena, ki pa ni toliko »misteriozna«, kot je dejanska, namreč zgodba o tajni neofašistični organizaciji Gladio, ki jo je financirala Cia in je bila vpletena ne le v poskus državnega udara, marveč tudi v vse bombne atentate, pripisane levici, v povezavi z italijansko obveščevalno službo pa tudi v umor Alda Mora in nemara, prek lože P2, prav tako v umor papeža Janeza Pavla I. Potem ko Braggadocio o vsem tem pove še Simeiju, ga najdejo umorjenega.
Morda je ta Ecov roman tako »jedrnat« prav zato, ker je v finalu še bolj črnogled od tega črnega poglavja italijanske zgodovine.
