Živalsko romanje z juga proti severu, v idilično zelenečo kokošjo deželico (brez leopardov), ki se zaplete kje drugje kot na meji, je režiser Jure Novak funkcionalno razdelil na več središč. Osnovno pripoved o sumničavem pogledovanju prek tehničnih ovir (beri: bodeče žice) spremlja direktni videoprenos, prebadajo pa jo glasbene točke vokalistov in živalskih animatorjev v svežem glasbenem aranžmaju Uroša Buha in živi glasbeni izvedbi. »Klasike« Svetlane Makarovič, kot so Lepo je biti kokoš, Daleč tam na jugu, Jojmene, soseda, Slod iba dahod, Sračje gnezdo, Tovarišica lisica, Kužek postružek, zazvenijo v raznolikih interpretacijah, od težkih kitarskih, pank ritmov do turbofolk poskočnic in umirjene reggae atmosfere. Koreografirane glasbene nastope (Ivan Peternelj) usklajeno spremlja izvirna videoanimacija živalskega kraljestva (Leon Vidmar, tudi scenograf), ki se prilega menjavam glasbenih ritmov in zvrsti. Prehodi med vsemi temi fokusi (igranim in snemanim dogajanjem, glasbenimi točkam ter animacijami) so, čeprav predvidljivi in shematični, tekoči ter vsebinsko povezani.
V igralskem kvartetu enakovredno solirajo, kot tudi spremljajo, Damjana Černe, Anja Novak, Ivan Peternelj in Blaž Šef, ki mlajšemu delu občinstva razigrano skozi vokalno pestrost in humorne upodobitve diferenciranih živalskih karakterjev podajo zgodbo o trku lokalnih živali s tujerodnimi vrstami. Sporočilo o sprejemanju drugačnosti posredujejo neobremenjeno in se glasno postavijo v bran šibkejšega na obeh straneh meje. Ta raven prikaza odnosov do tujcev in načinov njihovega sprejemanja jasno spodbuja k bolj strpni in odprti družbi, starejšim spremljevalcem pa budi tudi ne tako pomirjujoče, a vseeno zabavne aluzije – kritična refleksija sodobne ksenofobije z ekonomično rabo vseh elementov namreč angažira tudi na metaravni referenčnega okvirja. Z drobnimi navezavami na ne tako oddaljeno, še vedno aktualno kokošjo sedanjost, ki v pesmih Svetlane Makarovič očitno nikoli ne zastara, Pasja procesija seže skorajda na raven politične satire. V nasprotju s prevladujočo državljansko apatičnostjo se koncertna uprizoritev sklene v katarzičnem, no, ponečedenju. Če kužek postružek lužice ne bi spustil ravno na tehnično oviro (beri: ograjo), bi se morda končalo tudi tako, kot se dejansko dogaja.
