menil sem, da sva s primerom Karlovica končala najino »sodelovanje« na področju sprave, pa sem se zmotil. V vašem pisanju, objavljenem v torek, 26. 9. 2017, ste me obdolžili, da sem žalil gospoda Krivica in gospoda Mihiča. Pazljivo sem prebral članek še enkrat in zagotovo ni v njem nobene žalitve, sicer bi gospod Krivic pri omenjanju mojega imena v svojem odgovoru »Mojim kritikom« 22. 9. zagotovo to tudi poudaril. Nasprotno, njegov umirjeni odgovor sem v celoti razumel in se z njim v večini tudi strinjam, gospod Mihič pa se na kritike tako in tako ni oglasil, saj se ni imel na kaj, ker je bil omenjen samo posredno, brez žaljenja.

Ker nisem zgodovinar, prepuščam sodbo o medvojnem dogajanju njim (upam, da se kdo oglasi), moti pa me, da s tako kompleksno zadevo opravite v enem časopisnem stolpcu, kjer iz vašega pisanja izzveni, da je bil glavni vir zla sektaštvo v partizanskem gibanju, niti z besedo pa ne omenjate negativne vloge katoliške cerkve na Dolenjskem, Notranjskem in v Ljubljanski pokrajini. Koliko ljudi je bilo izdanih, interniranih, ustreljenih zaradi tega? Da se ne ponavljamo, preberite si pismo gospoda Ivana Urbančiča v Nedeljskem dnevniku, rubrika Odmevi z dne 20. septembra (ali pa boste tudi njega označili za nekoga, ki ne razume dogajanja med drugo svetovno vojno?).

Mimogrede, sektaštva, frakcijskih bojev, zlorab položajev in nenaravnih koalicij imate tudi danes na pretek. Poglejte samo SDS, SMC in »zaslužne« ljudi, ki so odpadli, poglejte Cerkev (kaznovanje Urana, Rodeta ne), novi mandat Zakrajška v Zavodu za rezerve kljub vpletenosti (SDS-SMC) v afero »žica« itd. Namenoma sem navajal zelo različne primere, kot je bil tudi med vojno vsak primer specifičen sam po sebi.

Za zaključek tudi vam predlagam, da se lotite raziskovanja primera Blaža Furjana (V imenu resnice) – protagonisti so še zelo živi in Slovenija vam bo hvaležna za razrešitev »uganke«. Ali pa morda nejasne smrti nekdanjega poveljnika Marjana Streharja na Pohorju. Tudi nerazčiščen primer poskusa uboja Rudolfa Mogeta, ki je v okviru parlamenta preiskoval preprodajo orožja, in primer kraje orožja iz postojnske vojašnice nimata znanega epiloga. Prav tako bi bilo zanimivo izvedeti, kdo je odgovarjal (ne politično, temveč kazensko) za odločitve o izbrisanih. Pa še in še primerov, ki so še vedno aktualni.

Naj bo nekaj navedenih primerov izziv za vas – namesto neproduktivnega ukvarjanja s spravo (v pripravi je že dodatek k spomeniku v Ljubljani). Vsaj poskusite, zgodovina vam bo hvaležna.

Srečo Knafelc, Krvava Peč