S serijo projektov K-9_topologija je želela Maja Smrekar raziskati vzporedno evolucijo v razmerju med volkom, človekom in psom. Človekovo sobivanje z volkom in podobna prehrana, zaradi katere so se volkovi skozi tisočletja preobrazili v pse, imata namreč za posledico mutacijo genov tako pri človeški vrsti kot pri psih. Umetnica se je posvetila predvsem genu, ki regulira delovanje serotonina, tako imenovanega hormona sreče.
»Izkaže se, da so psi med drugim povzročili, da smo ljudje sploh začeli oblikovati kulturo. Niso torej le ljudje udomačevali psov, ampak ves ta čas tudi psi udomačujejo ljudi,« pravi Smrekarjeva, ki ne verjame v podrejenost pasje vrste človeški. Zanima jo projekcija prihodnosti, ki bi jo naseljevale z biotehnološkimi postopki nadgrajene hibridne vrste, te pa bi imele enak družbeni status kot človek.
Odnos med človekom in psom
V prvem delu projekta – v galerijski postavitvi Ecce canis – je obiskovalcem omogočila izkušnjo vonjanja serotonina, ekstrahiranega iz njene krvi in krvi njenega psa. »V volčja krzna, predelana iz starih plaščev, sem vstavila senzor z najinim serotoninom, ki je eden od dejavnikov za uspešno medsebojno sporazumevanje. Obiskovalec je imel tako možnost vohati esenco najinega odnosa oziroma esenco odnosa med človekom in psom.« Izbor čuta vonja ni bil naključje – v nasprotju s človekom je ostal pri psih primaren čut vonj.
Raziskovanje je nadaljevala s performansom I hunt nature and culture hunts me, v katerem se je soočila s tropom volkov in psov. Ko so živali z njenega telesa lizale hrano, je glas v ozadju prebiral dela različnih umetnikov, denimo Ukrajinca Olega Kulika. Slednji se je v enem svojih performansov preobrazil v psa, ker je želel po padcu železne zavese pokazati pogled Zahoda na Vzhod, pogled na monstruoznega drugega.
Pesimistična prihodnost?
Razmislek za tretji del projekta je pri Smrekarjevi, ki je odraščala ob slovensko-hrvaški meji, spodbudila zaostritev begunske krize tudi skozi žensko reproduktivno vlogo. Svoje telo je tudi na molekularni ravni povezala s telesom psa – ideologiji materinstva se je predala skozi poseben trening, njeno telo je namreč začelo proizvajati mleko za psičko Ado, ki je skupaj z ovčarjem Byronom predstavljala njihovo tričlansko »hibridno družino«. »Postavila sem se v položaj moči, ker je to moje telo in ne želim, da ga kdor koli ali kakršen koli sistem nadzoruje. Izkazalo se je, da družbo še vedno zelo zamaje, če se ženska postavi v omnipotentno vlogo – v vlogo, v katero se od konca matriarhata postavljajo nekateri moški.«
V zadnjem delu ARTE_mis pa je dregnila v vprašanje o biotehnoloških potencialih združitve človeka z nečloveškim drugim: »Čeprav sem pesimistična glede naše prihodnosti, sem se odločila za simbolno dejanje – telesno celico svoje psice sem vstavila v izpraznjen ostanek svoje reproduktivne celice. V nastalem umetniškem artefaktu je položaj eksistence človeka zgolj odmev v dinamiki narave, ki gre naprej z nami ali brez nas.«
Nihilističen odziv
Če je Stelarc v svojih performansih v devetdesetih letih trdil, da je človeško telo zastarelo, Maja Smrekar danes meni, da je zastarela človeška vrsta. »Vzporedno s tehnologijo, ki nas vse bolj dohiteva, me zanima problem rušenja ravnovesja v naravi, ki ga kot najbolj invazivna vrsta povzročamo ljudje. Naš planet je sredi šestega množičnega izumiranja vrst, do srede tega stoletja grozi izumrtje od 30 do 50 odstotkov vseh vrst na planetu. Ob vse hitrejšem razvoju tehnologije se bomo posledično vse bolj spraševali, kaj je tisto, kar nas določa kot ljudi.«
Umetnica uporablja tehnološka sredstva, ker vsaj od industrijske revolucije naprej velja, da nas bosta znanost in tehnologija odrešili. »Ne bosta nas. A skozi jezik znanosti mi prisluhne več ljudi, kot če bi za umetniški izraz uporabljala klasične likovne medije. Verjetno bi bila lahko pri doseganju publike uspešnejša samo še, če bi za svoj medij uporabljala športne discipline.«
Kaj torej pomeni biti človek? »Nimam ezoteričnih popularnih ekoloških aspiracij, da je edina pravilna pot naprej, da se vrnemo k naravi. Zato ne ponujam odgovorov, temveč zastavljam vprašanja. Moji projekti so nihilističen odziv na psihopatologijo vsakdana. Zanima me samo, kako je mogoče, da je na svetu toliko denarja, hkrati pa toliko ljudi še vedno umira od revščine ali ker nimajo dostopa do zdravljenja. Kako lahko leta 2017 živimo v tolikšni hipokriziji, da tako majhnemu odstotku ljudi pripada krovna humanistična pravica biti človek?«
