Izjemno hitro sem prejela odgovor Državne volilne komisije (DVK), ki pritrjuje moji interpretaciji pozitivne (veljavne) zakonodaje, da je dana možnost biti voljen v Državni svet RS in tako tudi kandidirati na podlagi zakona za predstavnika lokalnih interesov vsakemu občanu, ki izpolnjuje zakonske pogoje. Kako, na to vprašanje DVK odgovarja (citiram v tej fazi razpisanih volitev le najpomembnejše, sicer pa bom sproti seznanjala z vsemi koristnimi informacijami):

»Prvi odstavek 15. člena ZDSve določa, da kandidate za člane državnega sveta določijo lokalne skupnosti v skladu s svojimi pravili. Iz te določbe izhaja, da lahko občan, ki izpolnjuje pogoje iz drugega člena ZDSve, uresniči svojo pasivno volilno pravico za člana državnega sveta – predstavnika lokalnih interesov v skladu s pravili občine, v kateri ima stalno prebivališče. Če npr. pravila določajo, da pristojni organ (običajno gre za mandatno-volilno komisijo občinskega sveta) pozove politične stranke in neodvisne liste, ki so zastopane v občinskem svetu, da predlagajo svoje kandidate za člana državnega sveta – predstavnika lokalnih interesov, menimo, da lahko vsak občan predlaga županu, občinskemu svetu (in/ali članom občinskega sveta), pristojni mandatno-volilni komisiji ali pa političnim strankam ter neodvisnim listam, ki so zastopane v občinskem svetu, sebe ali koga drugega za člana državnega sveta – predstavnika lokalnih interesov. Seveda je potem od navedenih subjektov odvisno, ali bodo predlog občana upoštevali ali ne in ga v skladu s pravili občine obravnavali in morebiti potrdili.«

Na drugo vprašanje – glede zaobseženosti te možnosti v rokovniku volilnih opravil – pa so mi odgovorili takole (citiram): »V rokovniku zgoraj opisano ni izrecno poudarjeno in tudi ni potrebno, saj je v rokovniku določen rok, v katerem morajo lokalne skupnosti izvesti vse postopke, in sicer najkasneje do 22. 10. 2017.«

Zakaj pravzaprav pisarim o vseh teh, navidezno suhoparnih »ferordengah« (arhaičen izraz za pravna pravila)? Zato, da bodo bralke in bralci vedeli, kakšne (človekove) pravice imajo in kako se lahko izvršujejo tudi neposredno – kot ena od mnogih oblik neposredne demokracije. Prepričana sem namreč, da velika večina volilk in volilcev sploh ne ve, ne pozna teh možnosti, bi pa bilo koristno, da bi vedeli predvsem z vidika razvoja sodelovanja javnosti pri upravljanju javnih zadev, ki jih v lokalnih skupnostih ni prav malo, in – razumljivo – da po svojih vedenjih in znanjih prispevajo h krepitvi lokalnih interesov (v pomenu lokalnih javnih koristi).

Zato pozivam vse tiste pogumne volilke in volilce, ki bi želeli storiti kaj dobrega, koristnega za svojo in za občine iz iste volilne enote, da storijo enako, kakor sem sama: na svoji občini si dajte predložiti od pristojne službe (morda mandatno-volilne komisije) pravila, po katerih lahko vložite svojo kandidaturo – neposredno.

Ida Čuden Rebula, Sežana