Na tem našem demokratičnem odločanju naj bi se sicer opredeljevali za zakon o financiranju tega tira v lepšo prihodnost ali proti njemu, a kot so nam vidno pokazala in slišno dokazala prepotrebna televizijska soočenja enih in drugih, so se temu večinoma spretno izognili; slikoviteje je namreč razpravljati o trasi tira, o njivah in strniščih, ki se jim mora izogniti, o vrtačah in podzemnih jamah, ki jih mora zgrešiti, o podzemnih vodah, ki jih ne sme zapacati, o viaduktih, ki se križajo z avtocestami in še kaj takega. O tem je torej tekla govoranca in ne o vladnem zakonu, to je o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom, kar je razumljivo, saj ga je na 18 straneh 52 členov in bi potrebovali tudi toliko tednov, da se prekopljemo skozi to gradivo, toliko časa pa spet nismo imeli. Toliko o TV-soočenjih, ki so še najbolj potrebna zato, da zagovornike in nasprotnike vidijo očesa kamer in nemara kak gledalec, ki soočenje vzame kot uspavalno sredstvo.

In naši ljudje, ki so večinsko abstinirali nedeljsko obkrogcanje ali obelipsanje, natanko vedo – toliko izkušenj z našimi oblastmi pa že imajo – da je vsako pot ali stezico treba plačati. In tako so natanko vedeli, če zmaga vladna stran, da jim bodo vlekli iz levega, če pa ona druga, pa iz desnega žepa. Ali obratno, a nikakor enkratno, marveč vsakokratno. O vladnem zakonu o tem tiru na tem mestu le to, da v njem pišejo, da je naša republika edini družbenik družbe za ta glajz, v drugem odstavku istega člena pa o drugih, tudi tujih družbenikih. No, in tega najbrž ne razumejo niti pisci tega zakona.

S tem našim prepotrebnim referendumom se po mentaliteti spet bližamo deželam Balkana, s katerimi smo se pred četrt stoletja razšli, kjer pogosto pravijo: »Nek se vidi raskoš!« Še vedno pa nismo niti približno tako demokratični kot Švicarji, ki imajo res za vsako neumnost svoj referendum. Ob tem se mi nehote poraja vprašanje, čemu ali zakaj pri nas še nismo odločali na referendumu o tem, ali želimo kupovati žilne opornice po enakih cenah, kot jih kupujejo švedske bolnišnice, ali pa je dovolj, če naši dobavitelji dosegajo enkrat ali večkrat višje cene. Z referendumom o žilnih opornicah kot tudi o čakalnih vrstah (posebej za kolena, poseben referendum za kolke, za zlato žilo itd.) bi vsemu svetu dokazali, da nam je mar za zdravje, mar ne? To pa tudi nekaj šteje in velja.

Jožef Praprotnik, Jesenice