Te in podobne rabulistike ne nameravam več nehote podpirati s svojo udeležbo. Pa tudi s spravljivostjo se ne bom več trudil.
Tudi že pred pol stoletja je imel Krivic močan ego, ki mu je dajal moč, da si je kot skromen funkcionar drznil javno opominjati tedanje mogočnike, denimo Popita. Toda vmes je očitno prišlo do hipertrofije ega, na plan je stopila vse-najbolje-vednost, tako da sam ne opazi svoje vzvišenosti, začuden in ogorčen bo ob zapažanju, da svoje oponente žali. Dovoli si tudi, da v enem pismu na svoj način pohodi udeležence dveh različnih debat: o avtoriteti in pa o pisanju gospoda Mihiča o zgodovini, češ, glejte, jaz sem edini pravičnik med vami in nad vami. Da bi mu v javni debati v čem oporekal, moraš biti mazohist; če pa bi ga podprl v tem, v čemer meniš, da ima prav, postaneš v očeh javnosti komplic njegovih žalitev.
Zbogom torej, Matevž (Mišo) Krivic.
Božidar Debenjak, Ljubljana
