Prireditve ob obletnici smrti našega največjega arhitekta Jožeta Plečnika so se pretekli konec tedna preselile v Prago, saj je svoj pečat pustil v obeh prestolnicah. »Spoznajte Ljubljano, rojstno mesto Jožeta Plečnika,« so zadnje tedne Pražane na dogodek vabili po češki prestolnici razobešeni plakati. »Hvala, da ste nam ga posodili,« je bilo slišati ob odprtju festivala.
Unescovi mesti literature
Jože Plečnik pa tokrat ni bil edini skupni imenovalec Ljubljane in Prage, saj mesti poleg arhitekture druži tudi naklonjenost literaturi in knjigam. Obe prestolnici namreč spadata v skupino mest, ki so prejela naslov Unescovo mesto literature.
Vodja pisarne Ljubljana – Unescovo mesto literature, Tina Popovič, pravi, da so različna mesta močna na različnih področjih. »Ljubljana recimo še nima programov kreativnega pisanja na univerzitetni ravni in na tem področju se od drugih mest in njihovih izkušenj lahko veliko naučimo,« je dejala. Sodelovanje med Ljubljano in Prago je tako ponazorila organizacija literarnega večera z dobitnikoma nagrade za književnost EU. Romana Na/pol slovenskega nagrajenca Jasmina B. Freliha in Jezero češke dobitnice nagrade Biance Bellove imata tudi na vsebinski ravni skupne točke, kar je ponudilo izhodišče za razpravo o vlogi avtorja in literature pri razumevanju preteklosti in sedanjosti ter razmišljanju o prihodnosti.
Privlačnost apokaliptičnega
Petkov večer, ki je zaradi slabega vremena namesto na palubi potekal v podpalubju na Vltavi zasidrane ladje (A)Void, je ponudil odlično atmosfero za literarni večer. Organizatorji bi težko našli primernejši prostor za pogovor o delih, ki ju vsebinsko povezuje tematika postapokaliptičnosti. V trebuhu stare, zarjavele ladje je bilo vzdušje pristnejše, kot bi bilo v kateremkoli za literarni večer bolj konvencionalnem prostoru. K ozračju je pripomogel tudi zvočno-vizualni performans nemško-avstrijskega dueta Apnoa. V takšni atmosferi sta avtorja v luči postapokaliptične vsebine njunih romanov govorila o tem, zakaj si je lažje zamisliti tisoč in en način propada sveta kot pa vizijo lepše prihodnosti.
Strinjala sta se, da je pisanje o koncu sveta privlačna tema, ker pisatelju omogoča veliko avtorske svobode. »Gre za varno območje, kjer je mogoče vse,« je dejala Bellova. Tudi Frelih je menil, da so apokaliptična videnja stalnica človeštva: »Najtežje si je predstavljati, da bo šlo naše življenje v nič. Vse, kar posameznik stori s svojim življenjem, bo nekoč končano in nično, svet pa se bo vrtel naprej. Zaradi pogoltnosti in sebičnosti si želimo, da bi naš konec pomenil konec za vse.«
Rdeča nit obeh romanov je sicer res apokalipsa, toda konec romana češke nagrajenke je kljub temu optimističen. Jasmin B. Frelih se po drugi strani sprašuje, ali si srečen konec sploh želimo in zaslužimo. »Vsakdo si predstavlja, da sreča pomeni to, da ti nihče ne diktira, kako bi naj živel,« razmišlja. Zaradi tega ni prepričan, ali si sploh zares želimo vizijo lepše prihodnosti, ki bi seveda vključevala nekoga, ki bi nas vodil in usmeril v boljši jutri.
Turistična promocija Ljubljane
Sobotno dogajanje festivala Dnevi Ljubljane v Pragi je bilo predvsem turistična promocija. Že od zgodnjega jutra se je v parku ob Plečnikovi cerkvi razlegalo petje in igranje slovenskih zimzelenih skladb v izvedbi jazz ansambla ljubljanskega konservatorija za glasbo in balet. Pred Plečnikovo cerkvijo, ki velja za najpomembnejši sakralni objekt v kulturni dediščini na Češkem, so Pražani lahko brali in listali v knjižnici pod krošnjami, ki je v branje ponudila zajeten nabor domačih avtorjev v češkem prevodu.
