Letošnji prejemnik največje mednarodne nagrade za solidarnost v gorah targa d’argento je Tolminec Žarko Trušnovec, dolgoletni načelnik postaje gorske reševalne službe Tolmin in psiholog, predvsem pa gorski reševalec, ki ima za seboj več kot 750 intervencij. Minuli konec tedna je nagrado prejel v italijanskem Pinzolu, rojstnem kraju omenjene nagrade, ki jo mnogi štejejo za oskarja solidarnosti. Na plaketo so zapisali, da nagrado poklanjajo »velikemu človeku pretanjenega občutka in obširnega znanja, ki je svoje izkušnje, svojo energijo in vso svojo izjemno strokovnost posvetil soljudem«.
Trušnovec poleg neposrednega reševanja v gorah kot psiholog pomaga pri obvladovanju posttravmatskega sindroma, s katerim se soočajo različni pripadniki civilne zaščite ob hudih, tudi smrtnih nesrečah. Je vodja državne ekipe za psihološko pomoč. Poleti na planinskih taborih združuje osnovnošolce, srednješolce, nadarjeno mladino in družine ter jih poskuša odvrniti od različnih stranpoti. Z usposabljanjem iz prve pomoči mlade motivira za delo v humanitarnih organizacijah.
Nikoli nisem reševal sam, zato to ni le moja nagrada
Trušnovec priznava, da pravega pomena nagrade še ne dojema. Vidno ganjen pa meni, da to ni le njegova nagrada. »Dobil sem jo kot posameznik, a doslej še nikogar nisem reševal sam. To je nagrada naši reševalni postaji,« zatrdi. Kljub nagradi v nahrbtniku njegovo naslednje reševanje ne bo nič lažje, pravi.
Za njim je v 36 letih več kot 750 posredovanj v gorah, ob Soči, v neprehodnih grapah Posočja. Oddahnil si je, ker so letošnji trije najbolj obremenjeni poletni meseci za njim. V soboto so imeli tolminski gorski reševalci 86. intervencijo to leto. Iz reševalnih akcij so prinesli pet trupel, lani v vsem letu 13. V 48 primerih so reševali padalce, večinoma tujce. Znamenje za alarm? »Veste, koliko je padalcev v Posočju? V Tolminu je na tisoče vzletov padalcev in ta številka je čisto stvar statistike,« meni, češ da si zaradi nje ne bi smeli delati sivih las. Več preglavic jim povzročajo nesreče pri soteskanju in na Soči. Redko kdaj dobijo pravo informacijo, kje se je nesreča zgodila, velikokrat jim nagaja tudi mobilni signal. So pa stvari, ki se spreminjajo na boljše, pravi. Število hribovskih nesreč se kljub vse večjemu obisku gora ne povečuje. Ljudje nosijo čelade, v gore hodijo pripravljeni, po nesreči reševalcem vse pogosteje sporočijo natančne koordinate.
Trušnovec se trudi gojiti dobre odnose s tujimi reševalci. Osebno goji stike z reševalci iz Bosne in Italije. »V zadnjih dveh letih so reševali vsaj tri mrtve in nekaj poškodovanih padalcev, za katere do zadnjega nismo vedeli, na kateri strani meje se jim je zgodila nesreča,« pojasni pomen sodelovanja z Italijani. Tudi ko se gredo slovenski gorski reševalci predstavljat v tujino, ga ni strah. »V tujini smo cenjeni,« izpostavi, da usposobljenost slovenskih reševalcev ne šepa za tujimi.
Otroci živijo v prepričanju, da imaš lahko več življenj
Dan preden je v italijanskem Pinzolu prejel nagrado, je spregovoril več sto učencem osnovnih šol iz doline Rendena in njihovim učiteljem. Kot psiholog z desetletji izkušenj z otroki jim je želel povedati tri stvari, zaradi katerih mu na koncu tudi kot gorskemu reševalcu brni pozivnik. Prva je ta, da so mladi noč zamenjali za dan. »Bendi, ki nastopajo pred drugo uro ponoči, so luzerji. A to ni naraven način življenja in slabo vpliva na imunski sistem,« pravi. Druga težava je pretirana glasnost, ki zmanjšuje pozornost. »S slušalkami v ušesih ne boš slišal skale, ki se vali po pobočju, na kolesu ne boš slišal kamiona,« razloži. In tretja težava sodobnega sveta je življenje v virtualnem svetu. »Otroci se danes zaradi tega ne zavedajo več, da poškodbe bolijo, in živijo v prepričanju, da imaš lahko več življenj. Zato se živi nevarno in neodgovorno,« pojasni.
Ko je otrokom za konec zavrtel animacijo doslej največje slovenske avtocestne nesreče na Razdrtem, pri kateri je reševalcem pomagal z razbremenilnim pogovorom, je doživel šok in potrditev tistega, o čemer je malo prej svaril. Čeprav jim je vnaprej povedal, da je nesreča terjala štiri smrtne žrtve in na desetine ranjenih, se je v dvorani po nekaj trenutkih tišine razlegel smeh. Najmlajši so animacijo sprejeli kot videoigrico, naletavanje avtomobilov in kamionov se jim je zdelo smešno.
Sam pravi, da se otroci ne morejo navdušiti nad znanjem, lahko se nad človekom, ki zna. Na svojih taborih poskuša otroke navduševati z najrazličnejšimi gosti, ki znajo. V svoji skromnosti pa verjetno ne opazi, da je eden teh navdihujočih ljudi tudi sam.
